Ajdovščina-Palmanova in nazaj (kolesarjenje, <-> 122 km, ↗ 670 m)

Veliki traven, sobota 11.5.2024

Želje, prosti čas, volja. Prvih zlepa ne zmanjka, drugega je običajno premalo, z voljo pa kakor kdaj.

Jutro je bilo sorazmerno sveže, ko sem v Ajdovščini vzel cesto pod kolo. V kratkih hlačah in rokavih me je malce hladilo, a sem se kaj hitro ogrel in je pedaliranje steklo kot gre. Hitel nisem, saj sem se namenil na dokaj dolg potep, zložno in položno, takšna je pač cesta, sem sorazmerno kmalu pribrcal do Šempetra.

Tam sem naredil ovinek do bolnišnice, kjer sem malce počil in se spominjal zadnjih dnevov in ur z Majo, preden jo je vzela bolezen. Kot bi bilo pred dnevi, pa bo kmalu deset let tega. Potem sem se zapeljal do cerkve v središču mesteca, se še tam na kratko prepustil spominom, nato pa udel kolesarsko stezo in po njej nadaljeval proti Gorici.

V Rožni dolini sem se spomnil mnogih pripetljajev, doživetih v prejšnji državi, ko so bili na meji še miličniki in cariniki in si se moral tako ali drugače znajti, da si nakupljeno brez carine pripeljal domov. Kmalu za mejo sem prišel do tunela in skozenj na Travnik, kjer smo davno tega parkirali in se odpravili po nakupih. No, večinoma po nakupih, vsake toliko je bilo tudi kaj drugega, Andrejev sejem, recimo, ali kaka podobna prireditev. Tudi na Travniku sem se preselil desetletja nazaj in se spomnil marsičesa lepega in prijetnega, takrat čudovito doživetje, danes dragocen spomin. Nadaljeval sem do tržnice, tod blizu sta lokala s sladoledom in kebabom, kjer sva se po potepu na obali vsake toliko ustavila z Majo in si privoščila to ali ono, včasih tudi oboje. Kdo ve, ali lokala še obratujeta, celo večnost me že ni bilo tam.

Tod nekje med je med čakanjem na zeleno luč ogovoril starejši mož, češ, kako fajn bicikel imam. Med kratkim klepetom mi je povedal, da je svoje dni tudi on precej kolesaril in da je imel prav tako kolo znamke Wilier Triestina. Da se je rad odpravil proti Čedadu, da so bile takrat marsikatere ceste še makadamske in posledično "gumi defekti" dokaj pogosti. Kar verjeti ni mogel, ko sem mu na vprašanje, kje imam tlačilko, pokazal majhno akumulatorsko pumpo, ki sem jo imel v žepu na hrbtu. On mi je zaželel dobro pedaliranje, jaz njemu lep dan, in že sva šla vsak svojo pot.

Sam sem nadaljeval v predmestje Gorice in tam zapeljal do Soče, se tam malce razgledal, potem pa onstran po lokalnih cestah nadaljeval proti Palmanovi. Kmalu sem pripeljal do velikega golf igrišča, kjer sem si vzel nekaj minut in opazoval golfistke in golfiste. Aktivnost, katero bi tudi rad poskusil, kdo ve, ali pride na vrsto.

Kolesarjenje mi je šlo dobro od nog, nekako zamaknjen v svojem svetu spominov in želja sem po dokaj praznih cestah vsaj po občutku kar hitro pripeljal do obzidja starodavnega mesteca. Tam sem potreboval nekaj trenutkov, da sem dojel režim delovanja semaforja, dveh pravzaprav. Enega za vozila in drugega za pešce. Izkoristil sem prvo zeleno luč in skozi ozek in nizek vhod v obzidju smuknil v mestece samo in tam nadaljeval do bližnjega trga, središča stare Palmanove.

Tod se je dogajala neka prireditev, kaj točno nisem šel raziskovat. Raje sem se zapeljal v bližnji lokal, enkrat že obiskan, in tam zasedel eno zadnjih prostih miz. Če na cestah nisem imel kaj prida prometa, je bilo v mestecu povsem drugače, pešcev in kolesarjev obilo, temu primerna tudi zasedenost lokalov oziroma teras pred njimi. Če sem zjutraj, še v Ajdovščini, pomislil na pizzo ali pašto v Palmanovi, mi zdaj ne eno, ne drugo, ni kaj prida dišalo, zato sem se lotil slastnega tiramisuja, ob katerem sta lepo sedla Coca Cola ino kofe. Prijalo je, zelo, tako sladkarije, kot počitek sam. Med ždenjem in početjem dolce far niente sem pokukal na Garmin in se odločil, da se v Ajdovščino vrnem po drugi poti. Zaradi dolžine potepa in ker zjutraj nisem vedel, kako mi bo šlo, sem odločitev kje nazaj prepustil za čas v Palmanovi, torej za sedaj, in ker utrujenosti ni bilo kaj prida, sem za povratek izbral nekaj daljšo pot. Med srebanjem kofeta sem se tudi spomnil, da sem zjutraj, na začetku potepa, pozabil zagnati Relive, da bi posnel prevoženo pot. "Bom pa samo pot nazaj zabeležil," sem si mislil, in zagnal aplikacijo.

Po taistih ulicah sem zapustil Palmanovo in kmalu za obzidjem zavil v drugo smer od tiste, po kateri sem se pripeljal. Poznalo se je, da se je dan prevesil v popoldan, saj je postalo precej toplo, skorajda že vroče. Zato sem do Komna nekajkrat izkoristil vodne vire ob poti in napolnil bidon, da me ni dajala žeja. Tudi nazaj grede sem moral po mostu preko Soče in tudi tokrat sem se na kratko ustavil in razgledal. Res si krasna, bistra hči planin, počasi bo spet čas, da se kdo bi vedel katerič že sprehodim do izliva, med sprehodom pozdravim konje, cavalli Camargue, na koncu pa še zaplavam po reki v morje.

Za Komnom so se vrstili domači kraji, davno tega večkrat obiskani, saj imam žlahto v bližjih Renčah in sem bil svoje čase pogosto tod. Bilje, Bukovica, Volčja Draga in tako naprej, tod me je že malce dajala utrujenost, a se kaj prida nisem sekiral, če sploh kaj, saj sem vedel, da Ajdovščina ni daleč. Do tam me je čakal še zadnji klanec do Batuj, potem pa samo še nekaj malega po ravnem in s potepom sem bil pri kraju. 

Števec je izmeril spodobnih stodvaindvajset prevoženih kilometrov. 

Navkljub zmerni utrujenosti je nekaj rezerve še bilo, par deset kilometrov več ne bi predstavljalo nobene težave. "Če se mi je nekoč stotka zdela bav bav, danes pa je nekaj običajnega, čemu ne bi poskusil dvesto," sem si mislil in se bogatejši za novo doživetje odpeljal domov.

-> posnetek prevožene poti (povratek iz Palmanove v Ajdovščino)

Ta lipa pot (2024)

Mali traven, torek 30.4.2024

Bil sem namenjen drugam, kar pred Trbižem pomislim na Rezijo. Utrnila se mi je kot strela z jasnega. Takoj sem vedel, kaj mi je storiti. Namesto, da bi zapeljal v Tabljo, sem nadaljeval do Solbice, kjer sem parkiral tik spomenika brusačev (arrotini della Val Resia, te rosajonske bruser). 

Precej domače sem se počutil, ko sem stopil iz avta, kaj  se ne bi, saj sem bil petič namenjen na Ta lipo pot.

Do bližnjega slapu sem na hitro preštel moje obiske Rezije, gore, tematske poti in prireditve, vsaj dvajset jih je bilo, če ne več. Eden lepši in prijetnejši od drugega, vsi po vrsti nepozaben spomin, naj doživetje pa je bilo in bo verjetno tudi ostalo, spust zvezde repatice iz Pustega Gosta na božični večer in žive jaslice oziroma v živo odigrana božična zgodba, ki so jo imenitno predstavili domačini v tako prijetnem rezijanskem narečju. Že leta si obetam ponoven obisk te prireditve, solbaški božični večer je res nekaj posebnega.

Davno tega, kmalu po tistem, ko sem odkril to dolino, sem na spletu našel čudovito pesem Rina Chineseja z naslovom Rezija (klikni za poslušanje). Besedilo, čeravno v rezijanskem narečju, je več kot razumljivo, ko enkrat odkriješ to dolino in jo nekaj bolje spoznaš, toliko bolj.

Rezija, Oseacco (Osojane), 1981, Rino Chinese

Ni so barale: “Oskod ti se?”

Si rispondow: “Od Rezije!”

Ni so tele wëdet, da “kë to ë?”

Si rišpundow: “Ta nu w paklë!”

Ma kucë ti romunïš,

ka ä na mören ta kapet?

“Ti na möreš ma kapet,

ti si në dën Rezijan!”

Të na maja sïtna vas,

tu ka nišći na vö ostat,

Ma a na morem šćalë kapet,

zakoj nišći na vö otet!”

Rezija, Rezija,

a ti ćon šćale dobro!

Rezija, Rezija,

ti ti se samo ma vas!

Si mew no šćerïco izdë,

ka na mi tëla kar ë dobrö.

Den din si ji rëeko: Man se špęrtet,

an na perhaan već izdé!”

Pa wsimu svëtu a si hodew,

an spet izdë a si došew

anu si rëkow tu w iso hći,

da nina e liwća nu ku ti!”

E biw mi rëkow möj rejnek dëd,

da: “Povsod tu ka tï boš šow,

ti ceš hvalet no samo vas,

isa to če bet twa Rezija!”

Sprehod po Ta lipi poti je bil kot običajno čudovito izgubljanje v času in prostoru, polno čudovitih spominov in raznoterih želja. Posedanje ob reki, kjer sem si pošteno privezal dušo, bi lahko trajalo vse do večera in pozno v noč, pa se ga ne bi naveličal, tako prijetno je bilo ždeti ino nič početi, nič manj krasno je bilo vandranje po pravljični dolini. Zverinice iz Rezije so tokrat bile kozici na paši, martinčki in ptice, na začetku ino koncu potepa pa tudi prijazna labradorka Maya.

Do naslednjič . . .

-> fotografije Ta lipa pot (2024)

-> posnetek prehojene poti

Humin (Gemona del Friuli)-San Daniele del Friuli-Spilimbergo-Rauscedo-Humin (kolesarjenje, <-> 108 km, ↗ 540 m)

Mali traven, nedelja 28.4.2024

V prvi polovici aprila, med kratkotrajnim vročinskim valom, so bili načrti za prvomajske počitnice povsem drugačni od dejanskega dogajanja te dni. Takrat nisem niti pomislil na to, da bom imel nekaj dni kasneje na vrtu za par prstov snega. No, to me je zmotilo precej manj kot to, da je obilno zasnežilo tudi sredogorje. Ne sicer toliko, da bi šel brisat prah s smučk, a dovolj, da sem moral spremeniti potepuške načrte, ki sem jih imel za bregom.

Pred časom sem ugotovil, da z novim biciklom sto in več kilometrov v enem kosu ni nikakršen bavbav, zato sem ponovno razmišljal v to smer. Ker sem pozimi kolesaril večinoma ob laški obali in nje zaledju, sem se tokrat odpravil nekaj višje. Izhodišče sem imel v ljubem mi Huminu, od tam sem se odpravil v smeri Furlanskih Dolomitov, tja torej, kamor sva s princesko večkrat potovala na imenitne potepe. Nekaj naprej od Spilimberga sem zavil nazaj in se po drugih cestah ino poteh vrnil do avta. Večkrat sem že kolesaril po Furlaniji, en res lep kolesarski potep se mi je še posebej lepo zapisal v spomin, menil sem, da danes ne bo nič drugače.

Današnji potep me je popeljal skozenj znana in ljuba mi mesteca ino vasice, katera sem kdo bi vedel kolikokrat opazoval iz avta in se redkokdaj tu pa tam tudi ustavil. Na biciklu se vse dogaja počasneje, pokrajino in naselja doživljaš drugače, bolj čutno, tesnejši stik vzpostaviš z vsem, kar je okoli tebe, podobno kot v gorah, recimo. Četudi je vse skupaj bolj kot ne mimobežno, podobno kot v avtu torej, si vseeno v naravi, v stiku z njo, lahko stopiš s kolesa in povonjaš rožico, pobožaš mačka ali psa ob poti, pozdraviš koga, izmenjaš par besed. 

Začel sem kot se spodobi, macchiato in brioche v Pasticceria La Fenice sta res sedla. Večkrat se ustavim v tej slaščičarni, je namreč odlično izhodišče za kolesarske potepe. Tik poleg je veliko brezplačno parkirišče, streljaj proč Spar, kjer običajno pred potepom kupim kaj za na pot in po njem kaj za domov, pa še po ravnem začneš in končaš, torej ti ni potrebno na koncu opraviti še z nesramno strmim klancem do centra storica, če parkiraš zgoraj, v starem delu mesteca. Med srebanjem kave in sladkanjem z briochem sem še enkrat preveril itinerar, nekaj bližnjic po stranskih cestah me je malce skrbelo, saj si makadama s cestnim kolesom nisem želel voziti. "Bo že, še vedno je nekako bilo," sem zaključil premišljevanja o tem in onem, poravnal račun in se šel pripravit za potep. Bicikel s prtljažnika, Crocse zamenjam s kolesarskimi čevlji, namestim bidon v nosilec in dam par potrebščin v žepe kolesarskega dresa. To je to, še Garmin, lučki spredaj in zadaj, in že sem na poti. 

Med potepom, z ozirom na dolžino le tega skoraj potovanjem, sem kolesaril skozi San Daniele del Friuli, Ragogno, Pinzano, Spilimbergo, Rauscedo (tod sem zavil nazaj proti Huminu), Dignano (tod sem se okrepčal, panino con prosciutto e Coca Cola) in Villanovo, za katero sem kmalu prisopihal v San Daniele, od koder do izhodišča ni bilo več daleč. Da med San Danielem in Huminom nazaj grede ne bi šel po taisti poti kot zjutraj, sem na koncu naredil še ovinek skozenj San Floreano.

Počitek z malico sem se že vnaprej določil v Dignanu, tam je ob cesti prijeten lokalček, kjer sem si že nekajkrat pustil postreči. Sendvič je teknil, Coca Cola takisto, za na pot pa še nekaj sveže vode v bidon. Počitek mi je dobro del, kar verjeti nisem mogel, kako lahkotno sem nadaljeval potep. Do San Daniela mi je pot minila kot bi trenil, tam se mi je spet pričelo smejati, saj sem vedel, da nazaj do avta ni več daleč, v nogah pa skoraj nobene utrujenosti. V Humin sem se vrnil po drugih cestah kot sem ga zjutraj zapustil, celo preko avtoceste sem šel po nadvozu, katerega sem kdo bi pomnil kolikokrat gledal iz avta v minulih letih.

Med kolesarskim odklopom se mi je krasno dogajalo, tudi na makadamu, katerega si nisem želel. Nekaj malega sem ga imel za Pinzanom, ko sem se usmeril na neke sorte "vzdrževalno cesto", sicer večji del asfaltno, precej več šodra pa je bilo za Rauscedom, kjer je cesta speljana po širokem prodišču, ki je bilo suho kot poper. Tod me je dodobra pretreslo, ves prašen sem pripeljal nazaj na asfalt, ziher bi se dalo naokoli po njem, samo malce pozorneje bi moral pokukati na zemljevid. Prav zaradi takšnih "slučajev" vozim tubeless+Air-liner, da je manj skrbi tekom potepa. 

V Huminu pa obratno kot zjutraj, le kako bi drugače. Prvo Crocsi in sveža majica, zatem bicikel na prtljažnik, potem pa najlepše oziroma najslajše. Crostata s hruškami in čokolado, kofe in Coca Cola. Joj, kako je sedlo.

Domov grede sem zadovoljen opazoval okoliške gore, videč, da se je snežna meja opazno pomaknila višje. "Lepo ga pobira," sem se skoraj glasno menil sam s seboj in premišljeval, kam prihodnjič. No, ne samo kam, tudi kako . . . 

-> posnetek prevožene poti