ponedeljek, 31. december 2012

sveti Hieronim ; slovo dvatisočdvanajstemu


S princesko najraje zahajava na leve hribe in v odročne kraje. Manj so znani in poznani, ti hribi in kraji, raje jih imava.




Da je cerkvica svetega Hieronima leva in da sta Nanos nad njo in vipavska dolina spodaj odročna, bi bilo krivično trditi.  Je pa Hieronim vseeno dovolj neznan, da množično množice nanj ne zahajajo. Tudi nama s princesko ni bilo potrebno več kot petkrat, morda šestkrat, reči zdravo ali dober dan.




Bilo je prijetno toplo in sončno. Vetra, ki je tam doma, ni bilo. In videlo se je daleč, vse do Julijcev. 




V dolini, tam kjer zaviješ z glavne ceste, je tabla z opozorilom: Območje medveda !
Ker nisva srečala nobenega, sva kar midva lomastila po visokih suhih travah. In tekala po njih in ležala in se na soncu crkljala.





















Bil je lep dan.  Prav po najinem okusu imeniten.







                  Dvatisočdvanajsto zbogom !   

                                                              
                                                                         Dobrodošlo dvatisočtrinajsto !


Fotografije: sveti Hieronim


Hoher Bösring ; turno in urno


Turo bi morali izpeljati minuli teden, pa nam jo je ključ zagodel. In smo se znašli in našli drugje in drugače. 

Tokrat, na predzadnji dan tega leta, pa bolje kot je bilo, skorajda ne bi moglo biti.

Začeli smo pri biatlonskem centru Obertiliach v dolini Lesachtal. 
Nebo je bilo sinje modro, sonce kot trobentica rumeno in sneg, veliko snega, deviško bel.


Preko mostička smo se spustili do smernih tabel, nato pa zložno in složno in ravno prav hitro začeli z vzponom proti našemu cilju. Vmes smo malce pokramljali in malce vsak zase in vsak po svoje razmišljali in premišljevali. Pot nas je vodila po gostem gozdu in le sem ter tja smo imeli možnost pokukati v dolino in na nasprotni breg. Malce pod gozdno mejo smo prišli do kočice in malce nad kočico na odprte planjave. 




Naš hrib, z velikim križem na vrhu, kot je pri sosedih v navadi, je bil tik pred nami. Na dosegu roke, recimo, a so noge vseeno potrebovale še dodatno uro, da so ga dosegle.

Bilo nas je kar precej in bili smo iz razno raznih krajev in dežel. A je hrib tako posrečeno prostran, da smo se kar porazgubili na njem in gneče navkljub gneči ni bilo.




Na vrhu, pri tistem velikem križu, katerega smo zadnjo uro vzpona vseskozi imeli pred očmi, je bilo spomladansko toplo. In sonce in brezvetrje. Videl sem vse, kar sem, smo poleti prehodili. In videl sem tudi tisto, kar še želim prehoditi in presmučati.





Včasih se ti zgodi, da imaš turno muko. In drugič, da imaš urno smuko.
Tokrat je bilo tisto drugo. Veliko tistega drugega.


Fotografije: Hoher Bösring

Monte Stella

V tretje ta mesec izbereva izvoz za Humin. 


Pot naju vodi skozi Čento, Žumaje in Malamazerjo do Štele, kjer pri cerkvi pustiva vozilo.



Neverjetno toplo je ; v kratkih rokavih začnem potep devetindvajsetega dne v decembru. A se že ovinek ali dva višje ogrnem, to je topleje oblečem. Če je že sonce spomladansko toplo, je vsaj vetrc zimsko hladen.  

V zaselku Michs, streljaj oddaljen od izhodišča, zapustiva asfaltno cesto in stopiva na markirano pot. Le ta naju pripelje na greben, hrbet, kateri vodi na najin vrh. Kmalu sva pri klopci, kjer mi zastane dih. Tržič, italijanski Tržič in morje in ladje. Levo in desno in za hrbtom pa hribovje in gorovje, s snegom pokrito in s soncem obsijano. Karnijske in Julijske Alpe s svojim predalpskim svetom.







Tako lepo je, tako čudovito, da se mi od vsega lepega utrne solza sreče. In tudi princeski se očki prav posebej zasvetijo.



Počasi, da lahko dlje in globlje doživljava kar nama je dano, stopicljava proti vrhu in kmalu, kar prekmalu stopiva na njegovo teme. Ni visoka tale najina Štela, iz zemljevidov bolj kot Monte Stella znana. Skromnih 785 m so ji namerili.  A vseeno sva dovolj visoko,  da zmoreva pogledati proti Terski dolini, ki leži onstran Tera, ki teče pod nama. Z vrha se odpraviva na ono stran, to je po drugem hrbtu naprej navzdol. In prideva na asfaltno cesto v zaselku Boreanis, od koder je prav tako samo streljaj do izhodišča.



Skrivnostni Zomeais, Malamaserie, Culurumits, Braulins . . .
Pri uporabi slovenskih imen si pomagam z :


Brez cappuccina v Čenti  bi bilo, kot da bi pozabil pritisniti piko na i. Seveda je nisem pozabil.

Sprehod od Andreja do Ožbolta in nazaj

Bil je turoben dan in obetal se je dež.
In bil je Božič in s princesko sva se želela sprehoditi.




Zapeljala sva se skozi Škofjo Loko in pustila vozilo pri gostilni pod cerkvijo Svetega Andreja.



Pot od Andreja do Ožbolta, oba sveta, nama je šla dobro izpod nog. Jaz sem razmišljal o marsičem in princeska je zaznavala in prepoznavala bolj ali manj domače ji vonjave. V gozdu je bil mir, bilo je toplo in bila sva sama. 



Pri Ožboltu, morda pravilneje na Ožboltu, saj je vseeno, sva naredila kar dva kroga okoli cerkve. Zakaj ravno dva, ne bi znal povedati. Se je kar zgodilo.



Pot nazaj je bila enaka poti tja, a vseeno popolnoma drugačna. Ni pomembno, kolikokrat greš po neki poti. Četudi je pot vedno enaka, ista ni nikoli.


Popoldne pa je bilo, hm, recimo praznično. S princesko v naročju in zanimivim branjem v rokah.


ponedeljek, 24. december 2012

naravni rezervat Valle Cavanata


Vsak teden ima svoj konec. Vsak konec ima ravno tako svoj konec. In od konca je odvisno, kakšen je konec. Včasih si želiš, da ne bi nikdar minil in drugič komaj čakaš, da mine. In se tudi zgodi, da si, ko je konec na koncu, zaželiš, da ga sploh ne bi bilo.


V nedeljo sva s princesko ponovno obiskala zahodno sosedo in šla tokrat še nižje od nižjega. Najnižje. Vse do morske obale.




Potepala sva se po vzhodnem delu gradeške lagune in si ogledala naravni rezervat Valle Cavanata. V dolžino in širino se je nabralo za kakih deset kilometrov lagodne hoje, v višino pa morebiti kak meter ali dva. Toliko je bil, približno, visok nasip, ki brani morju, da bi se razlilo v notranjost.



































Na izhodišču, kjer je informacijski center za obiskovalce, mi je uspelo poklepetati z mlajšim dekletom, ki je tam zaposleno. Kasneje tega nisem več mogel storiti, poklepetati s kom, četudi bi hotel. Cel ljubi dan, pravzaprav ves čas najinega potepa, nisva srečala žive duše. Še živali, predvsem ptice, so se bolj na daleč držale.



Vreme sva tudi imela ; še nikdar se nama ni zgodilo, da bi ostala brez. Tokrat so prevladovali oblaki, soncu je le sem ter tja uspelo pokukati skozi. Bilo je, recimo, kot da bi nekdo od zgoraj na naju posvetil s svetilko. In bilo je spokojno ; prav čutil si, kako narava počiva in tudi ptice na vodi so se zasanjano zibale na rahlo vzvalovani gladini. 


Morski zrak, mir, tišina in morebiti še kaj, so nama tako dobro deli, da se že veseliva novih potepanj v tistih krajih. Od Gradeža naprej je še kar nekaj takih in drugačnih rezervatov, ki so še kako vredni obiska.

Tokratni konec je bil lep konec. 


torek, 11. december 2012

Osojščica ; za začetek 1/2 turnosmučarsko


Začnem oziroma začnemo kmalu po tistem, ko zapade.  In potem traja, enkrat bolj in drugič malce manj intenzivno, vse do konca maja. Včasih celo do konca junija.

Letos je obilneje zapadel v soboto in mi smo začeli v nedeljo.



Vzpon je bil povsem turni in spust povsem smučarski. Skromna snežna odeja namreč še ni dopuščala, da bi nizali zavoje izven urejenega smučišča v pravem turnosmučarskem duhu.






Gor grede smo hodili po gostem smrekovem gozdu in zaradi mrazu se nam je kadilo iz ust. Sneg je škripal pod smučmi in smreke so bile odete v bela ogrinjala. Če si pogledal navzgor, si nad vrhovi dreves videl sinje modro nebo in  sonce v vsem svojem sijaju. Snežni kristali so se lesketali lepše od najlepših dragih kamnov in bila je tišina. Bilo je neverjetno spokojno tiho.
Vse do vrha, do koče in do smučišča.  Do gneče in hrupa.




Potem pa spust. In zavoji, množica zavojev. Kratkih, daljših in najdaljših. Počasi, hitreje in spet počasi, hitreje . . .

Krasen dan je bil.  Sončen, mrzel in  snežen. In smučarski.

sobota, 08. december 2012

Monte Brancot


Rad imam samoto.
In manj znane hribe in bolj zakotne kraje.
In če so ti hribi in kraji malce dlje od daleč, nič ne de. 

Minulo soboto sva se iz znanega Humina povzpela na malo znano monte Glemino, v petek pa sva se iz manj znanega Braulinsa povzpela na še manj znani monte Brancot.

In če sva minulo soboto na samo sedemsto in še nekaj metrov visoki Glemini zmogla narediti petsto višinskih metrov,  nama jih je tokrat na tisoč in še nekaj metrov visokem Brancotu uspelo narediti kar osemsto.  Sva pač začela malo nižje in šla malo višje kot zadnjič.

Tokrat je bila najina pot označena s št.837.


Vodila naju je po gostem gozdu, zdaj po desnem in kasneje po levem boku hriba. Vmes je bilo nekaj strmejših odsekov in višje, malce pod nekakšnim sedelcem, je bila tudi malce razdrta. Od sedelca do vrha je bilo na in ob poti nekaj manjših snežišč, katera pa so nama bila bolj v zabavo kot v nadlego. Malo pod vrhom, ko sva stopila iz redkega gozda na plano, pa naju je na nebu pozdravilo nekaj deset beloglavih jastrebov.  Čudovito.  Dolgo časa so jadrali nad nama in tudi oni so nama bili bolj zabavni kot nadležni. Tokrat sva se s sončkom na vrhu zgrešila; imela sva ga nekaj malega na pot navzgor in na poti navzdol, na vrhu pač ne.

































 





Nazaj grede  sva si ogledala čudovito cerkvico San Michele dei Pagani iz trinajstega stoletja.

Ko sva bila na Glemini nad Huminom, sva pogledovala preko nižine in si ogledovala Brancot.  Danes, na Brancotu,  sva pogledovala  proti Huminu in goram nad njim.


Kdo bi vedel, kam naju bo pot v prihodnje zanesla ?