nedelja, 25. november 2012

Kapin (Veliki Kopinj) & Gorjanski vrh


Nedaleč od  Trbiža, na meji med našima zahodno in severno sosedo, se za ene začnejo in za druge končajo Karnijske Alpe. Na eni strani Ziljska in na drugi Kanalska dolina. Ne tako davno nazaj obe slovenski, zato ni čudno, da imajo kraji, doline, sedla in vrhovi po troje imen. Jaz bom uporabljal slovenska, ki sta jih zbrala Viktor Vovk in Luka Kravina, objavila pa Janez in Matija Turk na sledeči povezavi:


Spet smo se našli (t)isti trije, ki smo se našli že na začetku jeseni. Ostalih pet, včasih več, se je tokrat našlo drugje in znašlo drugače.

Odšli smo v ljube nam Karnijske Alpe, tokrat v precej nižji in precej bližji inačici.  Dva vrhova, različna pristop in sestop, čudovita planina in krasna dolina, sestavljeno v lepo krožno turo.

Našli smo se v Kranjski gori, se skozi Trbiž in Žabnice zapeljali v Vrtinjlogarski graben in parkirali pri znaku za prepoved prometa, nekako 950m visoko.











Mulatjera nas je popeljala na sedlo Kot, kjer je veliko razpelo in nekakšna kapela s še večjim zvonom. 











Nato smo po poti, bolj podobni gozdni cesti, nadaljevali do planine Gorjane na avstrijski strani in se od tam povzpeli na Gorjanski vrh, 1693m. 




















Od tam smo šli naprej, čeravno smo hodili nazaj, nekaj časa ob mejnih kamnih in nekaj časa po že znani poti, to je cesti, do odcepa za naš drugi vrh, se tam ponovno usmerili v breg in kaj kmalu stopili na Veliki Kopinj ( Kapin ), 1736m.

Z vrhov se je videlo daleč in veliko.  Julijske Alpe, naše in laške, so bile kot na dlani, avstrijske gorske skupine so se vrstile ena za drugo in tudi Dolomiti v daljavi so bili lepo vidni.













Sestopili smo po drugi poti, na drugo stran, prek Vrtinjlogarskega sedla v Vrtinji log.


 









Tako na planini Gorjane, kot tudi v Vrtinjem logu, smo bili očarani nad krasnimi hišicami in prečudovito okolico. Janko in Metka, recimo. Ali, še bolje, Kekec in Mojca.





Tako blizu doma, tako malo znano in tako lepo. Človek kar verjeti ne (z)more, kaj vse se najde za bližnjim vogalom, če se le malo naokoli ozreš.

nedelja, 18. november 2012

Na obisku pri Heidi ; Rödresnock & Falkert


Če ti je nekaj pri srcu, ni ne predaleč ne pretežko. Še potruditi se ni potrebno kaj dosti.

To soboto sva si dovolila, da naju zbudi sonce in ne budilka.  Namenoma.


Tokrat sva bila na obisku pri severnih sosedih ;  jaz sem želel nekam, kjer še nisem bil in njej je bilo vseeno, ker še nikjer ni bila.

In sem razmišljal in se domislil. In sva šla, naredila lepo krožno turo in se imela lepo.

Hodila sva po visokih suhih travah, po snegu in ledu in tudi po strmem gnajsu.


Bila sva na soncu in bilo nama je prijetno toplo. In bila sva v senci, na vetru in naju je pošteno zeblo.  In z vrhov se je videlo daleč; dlje kot zmore povprečno človeško oko.

Skozi našega najdaljšega, karavanškega, sva se zapeljala do Bad Kleinkircheim-a, kjer sem imel nekaj opravkov, nato pa nadaljevala do zaselka Falkertsee, kjer sva parkirala na parkirišču pod smučiščem.  


Ko sva začela, je precej pihalo. Precej je pihalo tudi tekom ture in pihati ni nehalo niti, ko sva s turo končala.

Začela sva v smeri planine Heidi in jezera Falkert. 


In nato nadaljevala po dolini Sonntagstal do škrbine Falkertscharte. 



Škrbina je pravzaprav sedelce, če že ne sedlo. Vsaj polovico doline sva prehodila v senci, zato sva morala  tudi malo po ledu, tam kjer je voda zmrznila in malo po snegu, tam kjer ni skopnel. Obojega, ledu in snega, je bilo kar nekaj. Že precej pod Falkertscharte, kakih sto metrov recimo, sva se usmerila v levo, proti Rödresnock-u, 2310m in ga z malce ovinkarjenja med snegom, travo in skalo kmalu tudi dosegla. 



Nato sva se malo po in malo pod grebenom vrnila do sedla in se od tam, po kar strmi in mestoma zasneženi poti,  povzpela še na Falkert, 2308m.  

Do izhodišča sva sestopila po prostranih, travnatih  smučiščih.

S Heidi se žal nisva srečala; v dolino se je vrnila že pretekli mesec :(




Težko rečem, da sva se imela lepo. Da sva se imela zelo lepo, je precej bližje resnici.


Fotografije:

sobota, 03. november 2012

Psička se spravi na Kokoš



    Kar se višine tiče, nisva izbirčna. Nadmorske višine. 
    Nižje od morske gladine nimava nobenega cilja in višje od nekaj sto metrov nad tri tisoč tudi   
    ne nameravava.  Čeravno sem na enem štiritisočaku celo pudlja srečal. Zato nikoli ne reci   
    nikoli.


    Tudi glede imena vrha ali kraja, ki ga nameravava obiskati, si ne beliva las.
    Če smem jaz na Babo, sva si rekla, ni ovir, da princeska ne bi smela na Kokoš.
    In sva šla. Tokrat na Kokoš, na Babo pa, ko bo Baba pač na vrsti. Katerakoli že.



   Princeska je kar poskočila od veselja, ko je videla, da je avto pred hišo. Avto pač pomeni    
   nekam dlje in nekam višje, pa še prijetno se da podremati kitico ali dve v pasjem boksu, na 
   poti tja in nazaj.

   Kot se za Kokoš spodobi, ali pa tudi ne, kdo bi vedel, sva začela blizu konjev.
   To je blizu Lipice oziroma na bivšem mejnem prehodu s tem imenom.



   Povsem na začetku nama drugega, kot da se sprehajava po cesti, ni preostalo. Čim pa sva
   prišla do razpotja, kjer se premočrtno v breg usmeri strma pot, sva z veseljem zavila nanjo.          
   Pot je res strma in večji del melišču podobna, tako da je imela princeska pravi planinski  
   trening gibanja po zahtevnejšem terenu. Gledano s pasjega stališča seveda. Ker ji je šla pot  
   odlično izpod tačk, je bila videti zelo zadovoljna, kadar sem jo prijazno pohvalil. Še toliko bolj 
   zadovoljna pa je bila, ko je padel kak briketek za nagrado. Strmine in meli je bilo kaj kmalu   
   konec in da ne bi s Kokošjo prehitro končala, sva se še malce sprehajala naokoli, preden  
   sva stopila še do koče na vrhu. 

  


   Vreme je bilo čudovito ; toplo sonce in rahel vetrič. Tudi videlo se je daleč ; ladje na modro  
   zelenem morju in Julijske Alpe v daljavi ; pravzaprav bolj predgorje Julijskih Alp, kajti visoki  
   vršaci so bili že bolj ali manj v oblakih.




    Princeska je vidno uživala; ne samo v sprehajanju, tudi zaradi množice pasjih prijateljev in     
    prijateljic, ki so si ravno tako brusili tačke na Kokoši.

    Kot nama je v navadi, sva tudi tokrat sestopila po drugi poti in sicer po položni, ki je bolj  
    gozdna cesta kot pot.

    Bil je lep izlet. In prijeten pohod. 

    Kokoš je ostala sita in moja princeska cela.

    Fotografije: