Psička se spravi na Kokoš

    Kar se višine tiče, nisva izbirčna. Nadmorske višine. 

    Nižje od morske gladine nimava nobenega cilja in višje od nekaj sto metrov nad tri tisoč tudi   

    ne nameravava.  Čeravno sem na enem štiritisočaku celo pudlja srečal. Zato nikoli ne reci   

    nikoli.

    Tudi glede imena vrha ali kraja, ki ga nameravava obiskati, si ne beliva las.

    Če smem jaz na Babo, sva si rekla, ni ovir, da princeska ne bi smela na Kokoš.

    In sva šla. Tokrat na Kokoš, na Babo pa, ko bo Baba pač na vrsti. Katerakoli že.

   Princeska je kar poskočila od veselja, ko je videla, da je avto pred hišo. Avto pač pomeni    

   nekam dlje in nekam višje, pa še prijetno se da podremati kitico ali dve v pasjem boksu, na 

   poti tja in nazaj.

   Kot se za Kokoš spodobi, ali pa tudi ne, kdo bi vedel, sva začela blizu konjev.

   To je blizu Lipice oziroma na bivšem mejnem prehodu s tem imenom.

   Povsem na začetku nama drugega, kot da se sprehajava po cesti, ni preostalo. Čim pa sva

   prišla do razpotja, kjer se premočrtno v breg usmeri strma pot, sva z veseljem zavila nanjo.          

   Pot je res strma in večji del melišču podobna, tako da je imela princeska pravi planinski  

   trening gibanja po zahtevnejšem terenu. Gledano s pasjega stališča seveda. Ker ji je šla pot  

   odlično izpod tačk, je bila videti zelo zadovoljna, kadar sem jo prijazno pohvalil. Še toliko bolj 

   zadovoljna pa je bila, ko je padel kak briketek za nagrado. Strmine in meli je bilo kaj kmalu   

   konec in da ne bi s Kokošjo prehitro končala, sva se še malce sprehajala naokoli, preden  

   sva stopila še do koče na vrhu. 

  

   Vreme je bilo čudovito ; toplo sonce in rahel vetrič. Tudi videlo se je daleč ; ladje na modro  

   zelenem morju in Julijske Alpe v daljavi ; pravzaprav bolj predgorje Julijskih Alp, kajti visoki  

   vršaci so bili že bolj ali manj v oblakih.

    Princeska je vidno uživala; ne samo v sprehajanju, tudi zaradi množice pasjih prijateljev in     

    prijateljic, ki so si ravno tako brusili tačke na Kokoši.

    Kot nama je v navadi, sva tudi tokrat sestopila po drugi poti in sicer po položni, ki je bolj  

    gozdna cesta kot pot.

    Bil je lep izlet. In prijeten pohod. 

    Kokoš je ostala sita in moja princeska cela.

     

    Fotografije: Psička se spravi na Kokoš