torek, 31. december 2013

Po sonce na Jakoba

Ljudje rode se in svoj bežni čas žele čim bolj popolno preživeti, 
zato se najdejo, kot ti in jaz, zato so srečni, če jim mesec sveti.

                                            ( Janez Menart )

Ko enkrat spoznaš, da je samota najlepša v dvoje in da se je potepati najprijetneje v troje, se sam stežka odpraviš zdoma. 


Sobotno jutro je bilo sivo in mokro, kot že mnogo juter poprej.
Če ne bi vedel, da ni treba ne daleč, ne visoko, da te obsije sonce, bi s princesko kar doma ostala. 



Čeravno je Sveti Jakob nad Preddvorom vzpetina, tako Wikipedija, nama je uspelo opraviti krožno turo. Gor po peš poti in dol po gozdni cesti, ker je bilo na poti preveč blata. Vreme je bilo krasno, sonce je sijalo in grelo, kot bi bili na začetku pomladi in ne na začetku zime. S pomočjo telefona smo bili pri cerkvici nekaj časa skupaj vsi trije, potem pa sva s princesko počasi sestopila v sivi vsakdan.


Na poti domov sem se zavedel, da mineva zadnja letošnja sobota in da je za nama zadnja letošnja tura.

sreda, 25. december 2013

Mali Karman - Monte Cuarnan

Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek.
In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno  . . . 

                                              ( Jani Kokalj , Trenutki )

Predpreteklo soboto, ko je bilo skoraj vse skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, navkljub mnogim skoraj, imeniten.

Preteklo soboto, ko ni bilo skoraj nič skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, zaradi skoraj brez skoraj, imeniten. 

Špica v Sedelcih, najin Mavrinc,  je bila, kdo bi si mislil, edini domači hrib, katerega sva obiskala v minulega pol leta. Ostali vršaci, na katere sva se povzpela in doline, po katerih sva se potepala, so bili severno ali zahodno od naših krajev in pogosto ne najbližje domu. In ni jih bilo malo.


Mali Karman je je lahko sprehod, če začneš na sedlu Predol in je lahko poštena tura, če začneš povsem spodaj, v Huminu. 


Mi smo začeli nekje vmes, v Joufu ( Borgo Jouf, Iouf ) in sledili številki sedemstošestnajst navzgor in sedemstopetnajst navzdol. Pot navzgor je bila pred dvema letoma zaradi podora zaprta, sedaj pa je lepo urejena in na novo označena. Vreme je bilo prijetnejše, kot so obetali, saj ni padla niti kaplja dežja, meja oblačnosti pa je bila nad našim vrhom, tako da smo imeli celo nekaj malega razgledov. 




Po turi sva si v enem Borgu nižje, v Bulonsu, privoščila imenitne torteline. Po svoje, na svojem. Nato pa smo se zapeljali v ljubo nama Gemono, Humin, ki nama je, tako kot Furlanija sama, že pošteno zlezel pod kožo. Večerno nočni sprehod po mestecu, vzpon na grad, kjer je bil pogled na praznično osvetljeno mestece prava paša za očke in tortica s kapučinom, so bili imeniten zaključek imenitnega dne.


Čarobne vasice, manj znani hribi, odmaknjene doline, prijazni in topli ljudje . . . so že toliko najini, da si rečemo Mandi, ko se odpravimo domov.

nedelja, 15. december 2013

Skoraj - hribi malce drugače

Nikdar v življenju ne hitet, bohvari 
pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.
Lepe reči morš guštirat na lahno,
da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,
da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

                                                  ( Iztok Mlakar )

Skoraj uro prezgodaj sem odšel zdoma.
Zato sva se dlje pričakovala. 

Skoraj uro prepozno sva prispela pod hrib.
Zato sva vzpon prestavila v naslednjo pomlad.

Skoraj samo enkrat sem želel biti pametnejši od navigacije.
Zato sva prispela na sam vrh pozimi zaprtega prelaza, žal z napačne strani.

Zaradi teh treh skoraj in zaradi nas treh, dogodivščin željnih, smo skoraj . . . pravzaprav nismo. To je, nismo niti skoraj obupali.

Mimogrede sva spremenila načrte, se odločila za izlet namesto za turo, se namenila potovati malce dlje, namesto malce višje in dan zaključiti z večernim sprehodom drugje, kot sva sprva želela.


Z avtom smo se vozili po vasicah, kjer so bile uličice tako ozke, da sem skoraj moral zložiti stranska ogledala, da smo zmogli skozi. Sprehajali smo se ob jezeru, ki je bilo nedoločljive zeleno modre barve, v katerem so plavale goske in so plavali labodi. Zapeljali smo se visoko v gore, kjer smo se sprehajali po znanem smučarskem kraju in kjer sva si privoščila slastno pito ob skodelici omamno črne.


Vozili smo se po dolinah in vaseh, prek gorskih prelazov in skozi dolge predore in kar med potovanjem samim sva delala načrte za prihodnje obiske tistih čudovitih krajev. Potepali smo se po Furlaniji in Benečiji, pod in med furlanskimi Dolomiti, si privoščili skok do Piancavalla, dan pa zaključili z večernim sprehodom po Ogleju (Aquileia).


Koncem dneva sva ugotovila, da ni bilo skoraj, temveč povsem.

sreda, 11. december 2013

Špica v Sedelcih ( Mavrinc )

Če hočeš videti, kako lep je ta svet, ga moraš gledati s srcem.

                                                  ( jaz )

Vsaka gorniška tura je svojevrsten spomin, četudi je gora hrib in četudi je tura izlet.
Že res, da se najdejo tudi manj lepi spomini, a je lepih zagotovo več in med lepimi je nekaj še prav posebno lepih in so zato še posebej dragoceni.



Spomladanska tura na Mavrinc, takrat še nisva vedela za starodavno ime Špica v Sedelcih, je bila najina prva pot, najin prvi vrh, najin prvi spomin. Nad okoliškimi vršaci so se zibali temni oblaki, na naju pa je skozi oblake sijalo sonce in nama namesto konfetov namenilo nekaj zrnc sodre. 


Med poletjem sva si zaželela, da se še pred koncem leta ponovno povzpneva tja gor in obudiva spomin na vse lepo, doživeto tistega dne in minulo soboto sva si željo tudi izpolnila. 



Začeli smo precej nizko, blizu drugega ovinka, tako da se je v višino in dolžino zagotovo nabralo dovolj, da rečemo turi tura in ne izlet. In bilo je dovolj mrzlo in dovolj snega, da smemo turi reči zimska. Konec koncev je bila tudi princeska zimsko napravljena. 



Kadilo se je iz skodelice, ko sva srkala vroč čaj na vrhu in drgetala sva od mraza, kadar sva se ustavila in objeta poslušala tišino, kako nama šepeta. Pomnenje najinega prvega spomina je bilo čudovito, tako zelo, da se bova na taisto Špico zagotovo vračala, obujat spomine, ki sledijo . . . . . . 



Ko je minil, ta krasen dan, je dragocen spomin postal.


petek, 06. december 2013

Lepi Vršič - Cima Bella - Schönwipfel ( turni smuk )

Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo,
prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.

                                           ( Tomaž Humar )

Včasih mi je bilo dovolj, če sem se na hrib ali goro povzpel dvakrat. Enkrat poleti in enkrat pozimi. Potem pa sem se pričel na ene vračati, ker mi je bilo na njih prijetno, na druge, ker so mi v danem trenutku nudili tisto, kar mi takrat drugi nismo mogli in na tretje zato, ker je pač tako naneslo.


Lepi Vršič je eden od tistih, na katere se vračam in se bom vračal. Zna biti, da je prstov na obeh rokah premalo, da bi preštel, kolikokrat sem stal na njem, pa ga v kopnem še nisem obiskal.



Ker je ob koncih tedna na njem precej gneče, sva ga z Vinkom obiskala med tednom in bila, skoraj da ni za verjeti, na vrhu povsem sama. Prvič sama na vrhu, prvič brez vetra zgoraj in prvič po drugi poti opravljen vzpon. Razgledi so bili zaradi krasne kombinacije sonca in koprenaste oblačnosti še posebej zanimivi, en prav posebno moder pas jasnine se je naredil med gorami in nebom.




Smuka je bila čudovito naporna. Čudovita zaradi dobrih snežnih razmer in naporna zaradi pomanjkanja smukaške kondicije. Pač, prvič na snegu to sezono, nekje od tretjič ali četrtič dalje zna biti precej lažje.

torek, 26. november 2013

Volnik - Monte Lanaro

Tesno za roke sva držala se. Tesneje.  
Oči imela sva kot misli jasne. Čiste. 
Bila bogata sva berača, saj vse veje ponujale so nama posrebrene liste.

                                                         ( Ada Škerl )

Kdo ve, kaj je tisto, da se tako in ne drugače, na koncu odločiš ?!
Kdo ve, zakaj smo šli ravno tja, na tega in ne na onega, to je sem in ne drugam. Toliko jih je, višjih in visokih, znanih in manj znanih, neznanih, bližje in dlje . . . 

Ni nam bilo do tavanja po snegu in dežju, v megli in mrazu, ko je vreme sivo v sivem ; raje vidiva, da nam sneg škriplje pod nogami in tačkami, da nas mraz ščipa v konico nosu in smrčka  in da se nam kadi iz ust in gobčka, ko sopemo v breg in da je vreme rumeno na modrem.


Potovali smo skozi vasi, za katere sva vedela le po imenu in za katere sva svoje čase mislila, da so za devetimi gorami, pa sva jih našla za drugim vogalom.

Potovali smo malo tu in malo tam, nekoč bi rekli tostran in onstran meje.

Povzpeli smo se na hrib, ki je hrib bolj zato, ker je tam, kajti če bi bil drugje, bi bil grič.


Volnik je čudovit razglednik ; vidi se vse od morja do gora in tudi tisto vmes. Morje je bilo vzvalovano in gore sveže zasnežene, tisto vmes pa v jesenskih zlato rjavih barvah. Več poti vodi nanj, tako z naše, kot z laške strani in mi smo izbrali srednjo na oni strani.



Mesec dni nazaj bi tudi zaplavala, tokrat pa je bilo celo za noge namočiti prehladno. In smo se samo sprehodili.


Po Piranu in obali, kamor smo odpotovali po turi in kjer smo šteli galebe, vonjali sol in poslušali valovanje morja.

Mislim, da je čas, da se tudi sam prestavim na zimski čas.

torek, 19. november 2013

Glinščica - Val Rosandra

Mimo časa in kraja te pozdravljam, moj ljubi mogoti cvet, Scabiosa Trenta !

                                                      ( Julius Kugy ) 

Vsako jesen pride tistih nekaj dni, ko je snega še premalo, da bi se turi reklo zimska in že preveč, da bi se jo zmoglo samo po kopnem opraviti. Takrat, tiste dni, gore gledaš v v vzvratnem ogledalu avta, potujoč . . . 

Smo šli na morje v hribe ali v hribe na morje ?!
Kakorkoli, hribu se je reklo dolina, morje pa je bilo tako blizu, da si ga zlahka zmogel z očesom in nikakor z roko.


Ves čemeren, kdo ve čemu, sem potreboval nekaj ur, da sem se nalezel dobre volje mojih dveh dam in zna biti, da je bila ravno čemernost tista, da smo turo opravili v obratni smeri, kot sem si sprva zamislil. 



Tokrat je bilo obratno bolje, saj smo imeli senco navzgor grede in sonce navzdol, pa še burja je popoldan precej pojenjala. Navzgor in navzdol ni mišljeno povsem dobesedno, kajti čisto na začetku smo šli tudi malce vstran, da smo se razgledali in da sva na sončku srebala kavico.


Glinščico smo obiskali pohodniško in si ogledali skoraj vse, kar se da med pešačenjem ogledati. Skoraj zato, ker se v Glinščico nameravamo vračati in je že prav tako, da nekaj v dobrem ostane.



Na koncu, ki je obenem tudi začetek, odvisno, ali misliš turo ali dolino, je doprsni kip njega, ki mu ni bilo dano, da bi jo našel, čeravno jo je iskal vse življenje.
Če je po tem tu še kaj, mu bom z veseljem povedal, da je meni dano, kar njemu ni bilo . . .


Dan se je iztekel v Sesljanu, kjer smo pustili soncu, da potone v morju in nato odpotovali naprej, nazaj domov.


=> fotografije Glinščica - Val Rosandra

ponedeljek, 04. november 2013

Ojstrnik (Monte Osternig, Oisternig)

Videl boš, kar drugi ne vidijo. 
Slišal boš, kar drugi ne slišijo. 
Čutil boš, kar drugi ne čutijo. 
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno.

                             ( Joža Vršnik – Robanov )


V gorah sem marsikdaj marsikaj doživel in v dolinah mi ta marsikaj marsikdaj prav pride.
S tistim marsikaj, ki se marsikdaj v dolinah dogaja, pa si nimam v gorah kaj pomagati.

Ojstrnik, kot mnogo drugih, je en tak lušten hrib, pravzaprav gora, da se ga lahko lotiš tako ali tako. 


Lahko se pripelješ na Bistriško planino in se nanj povzpneš v slabi uri.


Lahko se, tako kot mi, pripelješ iz Ukev gor in se nanj povzpneš po eni poti in z njega sestopiš po drugi. Vmes pa se še malce sprehodiš okoli kapelice Marije Snežne in po Bistriški planini.


Lahko pa, bilo je mnogo let nazaj, nanj odrineš iz Bistrice na Zilji, na turnih smučeh, in jih narediš v dolžino prek petnajst in v višino dober poldrugi kilometer.

Teh "lahko" je na Ojstrniku še kar nekaj, tako da zna biti, da ga še obiščemo. Zelo zna biti.


Vreme je bilo krasno in ko smo višje pokukali na avstrijsko stran, je bil Dobrač podoben otočku v meglenem morju. Ziljska dolina je bila vse do zgodnjega popoldneva globoko pod meglenim pokrovom, medtem ko se ga je kanalska rešila kmalu po tistem, ko smo prišli do Marije Snežne.


Pri cerkvici in nekaj malega v njej, je bilo tako prijetno, da je minila debela ura, preden smo se odpravili naprej.


Povprek prek planine smo se odpravili desno na greben in se od tam povzpeli levo na vrh.  Razgledi so bili prekrasni, daleč proti zahodu pa se je že videla vremenska fronta, ki se je bližala našim krajem. Bilo je toplo, skoraj brez vetra in kar ni bilo za verjeti, da smo že v novembru.



Malce pod vrhom, tam, kjer je nekaj utrdbi podobnega, smo se še malček okrepčali in odžejali, nato pa po drugi poti, mimo nove koče bratov Deffar, sestopili do izhodišča.


Je bil mar zadnji letos, tako topel, sonca poln dan ?! Bo v prihodnje mraz in se bo vonjalo sneg ali se bo še dalo na toplih, suhih travah poležati ?!

sreda, 30. oktober 2013

Ovčji vrh ( Kozjak , Geißberg )

Vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo pogum, da jim sledimo.
                           
                                        ( Walt Disney )

Nisem še našel pravega zato, zato smo zopet odpotovali na tuje. Kar prek tunela, ker je bilo tako najpripravnejše.

Na koncu ceste, ki je bila razrita, da ne pomnim take, nismo bili sami, kot smo vajeni in razvajeni. Bilo nas je kar nekaj, kasneje jih je bilo še več in še kasneje, že domov grede, sem se spomnil, da je bilo temu tako zaradi praznika. 


Nekaj jih je odšlo proti Stolu, ostali, ki smo se namenili na Ovčji vrh, na Geißberg in na Kozjak, pa smo eni prej in drugi kasneje, na vrhu sedeli okoli istega križa, manj kot lučaj narazen. Zagotovo sem se tudi na Prisojniku že srečal s tistimi, ki so se povzpeli na Prisank in na Mangrtu s tistimi, ki so se odpravili na Mangart.
 


Pot do Mačenske planine, skoraj do, je potekala v senci in prijetno je bilo opazovati okoliške vršace, ožarjene z jutranjim soncem. Tudi macesni so že jesensko obarvani, prav malo jim še manjka do tiste čudovite zlate . . .


Na planini sva pozajtrkovala, brez kavice seveda ni šlo, nato pa smo se zložno in složno, le kako bi drugače, počasi povzpeli na vrh. Res počasi, kajti vreme je bilo tako, da ga v avgustu včasih težko najdeš. Trata je kar klicala po tem, da si legel nanjo in sonček je prijetno grel lička in čelo. 



Ko smo si oddahnili, smo po drugi strani hriba, pravzaprav gore, sestopili do sedla Vrata in od tam mimo Celovške koče do izhodišča. Kavica v koči je teknila, četudi ni bila niti približno kavica, kakršne smo vajeni pri zahodnih sosedih.



Po današnjem dnevu sodeč, bi lahko hrib poimenovali tudi po pasje, namesto po ovcah in ali kozah, kajti toliko kosmatih ritk z migajočim repkom kot danes, še nismo srečali na nobenem hribu. 


Zna biti, da pred prazniki ne bo dovolj časa, da bi poiskal tisti zato, zato bomo konec tedna najverjetneje spet na tujem.

Sicer pa, dom, doma, domov  . . .   je to ulica in hišna št. kjer prebivaš, ali je to tam, kamor te vleče srce ?!