nedelja, 19. maj 2013

Od Sabotina do Rezije


Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
...
... 
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič in zopet in znova.

    ( Tone Pavček )

Vsake toliko se ustavim in potegnem črto. Vsake toliko, ko se zgodi in vsake toliko, ko začutim, da moram. Potegnem črto med prej in potem, pogledam kje sem in kam grem. Biti sam, tudi samosvoj, živeti sam, tudi samosvoje, mi je bližje, bolj domače, kot biti skupaj.
Če je skupaj, so mi blizu čustva, toplina in iskrenost. In so mi tuja sprenevedanje, pretvarjanje in hlad. Ko se pot, kakršnakoli že, razide, mi je bližje adijo, nasvidenje, zbogom, kot zanikanje, žaljenje, obrekovanje. Nikoli ne rušim za seboj, ko grem naprej, ker ne želim Naprej graditi na ruševinah.


Ker vem, da se dobro z dobrim vrača, se bojim, da če se tudi slabo s slabim, nekaterim ne bo prav lepo, še manj dobro.

Dobra vila, meni neznana po videzu in glasu, kaj šele otipu, mi je sporočila, da me čaka zaklad na Sabotinu. Da naju čaka, mene in princesko. Ker je bilo prvič, da je bila dobra vila in ker na Sabotinu še nisem bil, princeska še manj, sva vzela pot pod noge. In bilo je tako, kot sem nekaj poglavij nazaj zapisal.

Nato sva s princesko našla pot, po kateri sva se dobri vili zahvalila . . .


Minulo nedeljo se je zgodil čudovit hrib sredi prečudovitih gora, na hribu sama z dobro vilo in v zraku nekaj nerazpoznavno čarobnega.


Dolga je bila pot od zaklada na Sabotinu do Ta lipe poti v Reziji, bogata in doživeto dolga. Še daljši je bil dan minulo nedeljo na hribu sredi gora, sončen in srečen, blagoslovljen z nekaj zrni sodre, ki so bili kot biseri, samo nama dani.


In včeraj je bilo in smo bili, kot sva si zaželela. Vsi trije za najmanj tremi gorami, za najmanj tremi vodami,  sami na samem.  Princeska je, tako kot zna samo ona, v trenutku posvojila mojo ljubo in ona princesko. Srečni vsi trije.


Prav veseli smo bili, ker nam ni uspelo priti do konca. Je bilo preveč vode in mostovi in mostički podrti. 


Zato smo šli tudi malo naokoli in zato smo tudi malce brodili po vodi in zato smo se tudi zanalašč malce izgubili . . . tistih nekaj ur, na samo najinem, našem, zelenem travničku tik deročega potočka, se je vsem zapisalo globoko v srce. Malo preden se je sonce pričelo poslavljati od Rezije, smo se od nje poslovili tudi mi.


Ljuba moja, Rezija ni bila izbrana naključno.
Prvič smo bili vsi trije, tudi moja zverinica. In šli smo na Ta lipo pot, kajti tudi najina pot je lepa.
Še se bova in bomo igrali Zverinice iz Rezije in še se bomo potepali po lepih poteh in po najini Ta lipi poti.


To, prvič prvo Rezijo, posvečam tebi, zato ker Si.



nedelja, 05. maj 2013

Žingarica


In kadar bova midva,
jaz in samota končala,
pojde srce in razda,
kar mu je samota dala.

( Matej Bor )


Vreme še kar po aprilsko nagaja in ker ne marava ploh, neviht še manj, sva potovala bližje in nižje.


Bližje ni nujno blizu, zato sva se do izhodišča onstran Karavank, morala zapeljati skozi tunel. In nižje ni nujno nizko, saj nama je samo enajst metrov zmanjkalo, da bi bila tisoč in šesto metrov visoko.

S turo sva pričela in nekaj ur kasneje končala v Slovenjem Plajberku, bila sva na Žingarici, pot navzgor pa je bila drugačna od tiste navzdol.  



Včasih jaz ne zmorem tako hitro, ko bi princeska rada. In drugič ona ne zmore tako zložno, kot bi želel jaz. Ker pa se veliko potepava, se povprečno odlično ujameva. 


Razgledi iz razglednega vrha so bili, ne najlepšemu vremenu navkljub,  daljnosežni in čudoviti. Kar verjeti ne moreš, da obstaja tudi avstrijski vrh, na katerem ni križa. In tudi skrinjica, katera ti da vedeti, da si res na vrhu, je nekako bolj ob strani skrita. 


Sestopala sva naokoli, preko sedla, in bila deležna celo nekaj dežnih kapelj. Nekje na pol poti v dolino, na čudovitih zelenih travnikih, sva si privoščila malico  . . .  Bila je tista zelena, ko se korak sam od sebe ustavi.



Čas bi bil, da vreme postane mesecu ljubezni primernejše. Ljubeznivejše, recimo.





sreda, 01. maj 2013

Z'če ( Setiče )


Kaj bi hodil po stezah!
Raje grem poprek čez polje,
da me minejo na mah
vse skrbi in vse nevolje!
 (  Trobentice, Kajetan Kovič )

Aprila je aprilsko vreme nekaj običajnega, zato ni neobičajno, da s princesko prav daleč in prav pogosto nisva potovala. Kot običajno sva se imela imenitno, kjerkoli že. Precej neobičajno pa se nama je zgodilo na Sabotinu, kjer naju je dobra vila presenetila s skritim zakladom.

Začeti je potrebno na začetku pravijo in prvi dan v mesecu je čisto prvi, torej povsem na začetku. Zato sva odpotovala in nedaleč za našo severno mejo naredila lepo turo.


Začela sva v vasici Sele-Cerkev,  nekako sredi poti med šolo in gostilno, kjer sva pustila vozilo. Lahko bi napisal začeli smo, saj smo bili skoraj trije, a o tem drugič. Vrh, na katerega sva se podala, domačini imenujejo Z'če, v naših planinskih vodnikih pa se ga običajno imenuje Setiče.


Ko sem izstopil iz avta, se mi je dobesedno mešalo od vseh odtenkov zelene. Zeleno, ki te ljubim zeleno !


Včasih že na začetku veš, da dan ne bo kar tako in danes sva vedela. Zato je bil korak prožen in dolg in tempo primerno hitrejši, kot običajno. Kmalu sva bila nad vasico, na zeleno zelenih travnikih, kjer se je princeska trudila sporazumevati z ovcami. Ni bila najbolj uspešna, čeravno bi znala biti krivda tudi na ovčji strani.


Jaz sem hodil in fotografiral, ona je hodila in ovohavala in  pot nama je šla odlično izpod nog. Pri Užnikovem križu oziroma na hribčku nasproti, kjer je velika miza z dvema klopema, sva se malce podprla in odžejala, nato pa nadaljevala vrhu naproti.


Bilo je prej toplo kot vroče in višje je vetrc prijetno hladil pregreto čelo.  Vršni del sva prehodila po snegu,  princeski na ljubo, lahko pa bi ga tudi obšla po suhih, visokih travah.


Kmalu se je pred nama pojavil križ na vrhu in nedolgo zatem sva že sedela na toplih, suhih travah.  Razgledi daleč naokoli so bili čudoviti,  trave udobne in vetrc prijazen ; prijetno je bilo ležati in gledati v modro nebo, le belih ovčk, katere sva želela šteti, ni bilo na nebu.


Simfonija v zelenem, recimo, bi lahko poimenoval današnji dan.
Naj bo simfonij še mnogo, četudi v drugačnih barvah.

=> fotografije