sreda, 26. junij 2013

Vremščica

Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!
                                                              
                 ( Tone Pavček )


Odkar sva skupaj, so vsi Najini trenutki praznični. Ker sva bila v torek skupaj, je bil za Naju torek prazničen, četudi ne bi bil praznik.


Danes je samo enkrat danes. Prej je jutri in potem je včeraj. Eni danes se hitro pozabijo in drugi danes ostanejo v spominu do konca svojih dni. Samo pogledala sva se v oči in vedela, da bo torek, ki je bil tudi samo enkrat danes, ostal v najinem spominu do konca . . .


Približno na pol poti tja in približno na pol poti sem sva se srečala in od tam je bilo zelo blizu do tam, kjer smo začeli. Princeska je bila zelo razigrana in midva z ljubo . . .  no ja, ne dosti manj.


Navzgor grede je bilo oblačno in kar sveže, navzdol grede pa sončno in precej toplo. Razgledi so bili čudoviti, vse od Kamniško Savinjskih in Julijskih Alp pa do morja je segal pogled in pri srčkih nam je bilo zelo prijetno. Seveda ne samo zaradi razgleda . . .






Navzdol grede smo si privoščili dolg počitek, pravo pravcato razvajanje, pri cerkvici ob poti. Najmanj tako prijetno je bilo, kot med sestopom iz Monte Zermule, le potočka ni bilo nikjer, a smo zmogli tudi brez njega.



Včasih je lahko dobrega pol dne bolj polno od celega tedna. Danes je bilo včasih.



nedelja, 23. junij 2013

Monte Zermula

In v moji duši zacvelo je zakladov nebroj;
vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža prekrasna !

              ( Oton Župančič )


Všeč so ji bile zelene stene in knjižna omara, bogato založena z gorniško literaturo.

Bilo je čudovito jutro in bila je čudovita, ko smo odpotovali. Lani sem bil v tistih krajih trikrat, trikrat je bilo čudovito in ker je bilo čudovito tudi tokrat, bomo še letos zagotovo vsaj še enkrat odpotovali tja.


Za njo in za njo, torej za obe, je bilo prvič. Čeravno sta obe že večkrat in že marsikje, točno tu nista še nikoli, ne ena, ne druga, nobena. Ker sem tudi jaz že večkrat in že marsikje in ker sem tudi točno tu, kjer oni še nista in ker vem, kaj jima odgovarja, sem si mislil, da nam zna biti lepo, ko bomo prvič tu v troje, mi trije. Koncem dneva smo vedeli, da nam je bilo še lepše.


S turo smo pričeli na Lonicah in se od tam po čudovitem macesnovem gozdu povzpeli do dolinice pod Zuc della Guardia, kjer smo ob potočku pozajtrkovali. Na nebu je bilo nekaj več oblakov, kot so laške in avstrijske napovedi predvidevale, a nas to ni prav nič skrbelo. Pravzaprav  nam je bilo kar prav, da se nismo kuhali v vročini, katere smo se malce bali.




Po zajtrku smo se povzpeli na sedelce Forca Di Lanza, od koder se nam je odprl čudovit pogled na Zuc dal Bor, na Monte Sernio in na mestece Paularo v dolini. Vreme je bilo na oni strani opazno slabše, tudi zahodni Julijci so bile zabiti s temnimi oblaki, medtem ko nam je za hrbtom, v smeri Mokrin, še svetilo nekaj sončnih žarkov.




Pomujali smo se, stopili hitreje in kar hitro prispeli na vrh. Vreme je bilo bolj kot ne temačno, v daljavi je že nekaj časa zamolklo grmelo in križ na vrhu je sumljivo zvenel. Pravzaprav je brenčal, kot brenčijo čebelice. Ali je bila temu kriva naelektrenost ozračja ali kaj drugega, nismo kaj dolgo ugotavljali, raje smo hitreje kot po navadi pričeli sestopati nazaj v dolino. 




Na sedelcu je pričelo malce škropiti, bolj za vzorec, kot kaj resnega in ko smo prispeli do potočka, je dežne kapljice zamenjalo žgoče sonce. Dobesedno v nekaj trenutkih se je vreme spremenilo iz pomladansko vlažno hladnega, v suho vroče poletno. Moja ljuba je morala nekaj podobnega slutiti, ker je med zajtrkom v potoček skrila nekaj pločevink. In sedaj, ko nam je kar naenkrat postalo vroče, ni bilo lepšega od popoldanskega počitka ob potočku, okusnega prigrizka in hladne pijače. Pravzaprav je bilo nekaj lepšega . . . objemčki in poljubčki moje ljube, katere sem ji z veseljem vračal . . . je dejala, da celo z nekaj obrestmi.



Ko smo počili, ko smo se najedli, ko smo se odžejali in ko sva si izpovedala ljubezen, se je vreme ponovno pričelo kisati  in sestopili smo še tistih nekaj okljukov do Lonic, kjer sva z ljubo, tako nama je pač prišlo v navado, z veseljem spila kavico.




Potovanje domov smo zabelili v Trbižu, kjer smo si privoščili okusen sladoled. Vsi trije seveda.


nedelja, 16. junij 2013

Zajavor - Monte Zaiavor

Naj ti z roko grem čez obraz,
kot topel veter gre čez klas.

Naj dolgo gledam ti v oči,
kot mesec v jezero strmi.

( Janez Menart )


Sobotno jutro je bilo prešerno in rano prebujanje v veselje namesto v nadlego ...

Z mojo ljubo in  Najino princesko smo se odpravili na imeniten gorski potep, v manj znane kraje, na manj znano goro. Upajoč, da nas ne bo veliko in res se je izkazalo, da so bili trije, morda štirje, buongiorni dovolj.



Visoko pod vrh, nekje do višine bivše planine (ruševine),  nas je pot vodila po gostem gozdu, ki nam je dajal prijetno senco v kar vročem dnevu. Višje, na odprtem, pa so oblaki in vetrc poskrbeli, da nam ni bilo prevroče.  Steza, ki je vodila na našo goro, je bila imenitno speljana po strmem pobočju in nas je udobno pripeljala do škrbine Zajavor.






Od škrbine do vrha je bila pot bolj razdrta, manj uhojena in tudi bolj strma, tako da smo se kar pomujali , da smo prisopihali do vrha. Medtem, ko sva z ljubo včasih samo višje dvignila nožici, je morala princeska kar poskakovati, da je zmogla kak zanjo zahtevnejši del poti. 



Vrh je bil samo naš, vsi trije smo Bili, jaz sem bil Njun, oni dve sta bili Moji in midva z mojo ljubo sva bila Vsa Najina. Naj razume kdor more, če zmore.

Ne pomnim, kdaj sem na nekem vrhu posedal tako dolgo in pomnim še manj, kdaj mi je bilo na nekem vrhu tako prijetno. Okoliške gore so se pogosto zavile v bolj ali manj temne oblake, na nas pa je sijalo zlato sonce in samo sem ter tja je kak oblak poskrbel za nekaj sence.



Pot v dolino je bila spoznanje in razodetje obenem. Bila je pravo čustveno popotovanje ...



Tudi tokrat, ne prvič, sem se domov vrnil dvakrat. Ti, ki Si, razumeš.




sobota, 08. junij 2013

Gladki vrh ( Ratitovec )

In na kraju napišem, da je užitek,
ta večno tekoči čas premagovati,
da se nam biti ni treba bati,
da je biti - glavni dobitek.

( Ervin Fritz )


Življenje živeti tako, ko ga živim sedaj, je redkim dano.
Srečen sem, da sem med redkimi. Toliko bolj, ker si srečna tudi ti.


Jogurt mi je zadišal, točno tisti in samo zaradi jogurta se ne spodobi potovati v Škofjo Loko. Če pa potovanje s hribi povežeš in taisti dan še turo narediš, je vse skupaj drugačni zgodbi podobno in take vrste drugačno zgodbo sva danes s princesko spisala.

V Prtovču se rado zgodi, da je vozil več, kot je prostora za brezskrbno parkiranje, zato sva bila kar zgodna.  In tudi vremenu, tistemu po poldnevu, ne zaupava najbolj.


Ker so nama pri srcu krožne ture, se rada odločiva za različni poti vzpona in sestopa. Tudi tokrat je bilo temu tako.


Gor sva se povzpela po poti čez Poden, ker sem slutil, da bo tam manj gneče. Res nas ni bilo veliko, je pa bilo vremenu primerno veliko blata.



Na vrhu sva si, kot nama je v navadi, razdelila banano.


Sestopila pa sva čez Razor, kjer je bilo ravno obratno, kot na poti navzgor.  Blata manj in ljudi precej več. Ker so zame trije pogosto gneča, zlahka zapišem, da sva dol grede imela gnečo.




Domov grede na jogurt seveda nisem pozabil; sem ga vzel malce več, tako mimogrede, ker sem bil pač v tistih krajih …


nedelja, 02. junij 2013

Ivanac - Monte Joanaz

Tega, kar počnemo, ne bodo nikoli razumeli, ampak vedno samo hvalili ali obsodili.

( Friedrich Nietzsche )

Marsikdo se pritožuje nad letošnjo pomladjo in vremenom. Dež, hlad …
Pa nista ne pomlad, ne vreme, nič kriva. Samo sta in sta večna.
Življenje je tudi in ni večno. Ko se ustaviš in pogledaš nazaj, ne vidiš začetka, a vidiš ves čas, ki je bil. Ko pogledaš naprej, ne vidiš konca, kaj šele, koliko je še časa.

Sobota je bila po eni strani pomladna in po drugi meteorološko poletna. Na kraju samem pa bolj pozno jesenska. Zato ali navkljub temu, smo se imeli v soboto nadvse imenitno, ko smo se potepali nad malo znanimi kraji, po še manj znanih hribih. Pravzaprav je bil hrib, da bi bilo več njih, nam je vreme prekrižalo načrte.


Furlanija je čudovita. Stara slovenska imena za mesteca, vasi in zaselke tako lepo sedejo v ušesa, furlanska so nekako pravljično skrivnostna in, vsaj zame, italijanska kar nekako odveč. Vsakič, ko me pot zanese v tiste kraje, rad pobrskam po štirijezičnem slovarju , kjer so, med drugim,  opisana tudi krajevna imena.

Odpotovali smo, moja ljuba, princeska in jaz,  skozi našo in italijansko Gorico do Čedàda in nato skozi Fójdo do Čenébole, parkirali nekaj okljukov višje, blizu cerkvice Svetega Antona in se od tam odpravili na Ivanac - Monte Joanaz.  Pot je bila spodaj blaten kolovoz in markacij, označenih s številko 3, ni bilo videti vse do tik pod vrhom. Da smo našli vrh, smo se malce potrudili, hujšega ni bilo, nato pa smo si nedaleč stran poiskali primeren kos travnate površine, kjer smo vsi trije neizmerno uživali v tem, da Smo.




Ko je padlo prvih nekaj kapelj, smo se počasi odpravili v dolino, med sestopom doživeli in preživeli kratko ploho in pri avtu , ob kavici, spet bili deležni nekaj sončka.



Potovanje je bilo malce dlje, hrib je bil nekaj nižji in dan ni bil ne kratek, ne dolg. Bil je poln in popoln.