Wolayer See - Lago Volaia

Mika me, mika, pot do obzorja,

kjer se Zemlja Lune dotika.

Mika, me mika, pot v vesolje,

od koder se Zemlja kot zvezda svetlika.

Mika, me mika, pa pika !

Pika, kakor neskončnost velika.

     ( Feri Lainšček )

Včasih se ti zdi, da čas beži. In drugič, da se ura nikamor ne premakne.

Pogosto se ti dogaja, da ti zmanjkuje časa. In redkokdaj ga imaš toliko, da bi dolgčas prodajal.

Nama je že v drugo uspelo raztegniti dan  na šestindvajset ur. Že v drugo sva zmogla enodnevno turo pričeti danes in jo končati jutri.  Najini princeski, ki ne nosi ure in nima koledarja, pa čas verjetno teče drugače . . . 

Jezero je čarobno in vrhovi nad njim čudoviti. Tokrat smo se odločili, da se bomo razvajali ob jezeru in tisto okoli in nad pustili za prihodnjič. Vroč čajček sva si privoščila v koči, kjer je bila tudi princeska dobrodošla, prigrizek smo si privoščili na trati ob jezeru in drobce romantične samote takrat, ko pač ni bilo nikogar blizu.

Imeli smo nekaj sonca, ravno toliko, da nas ni zeblo, ker je bilo kar hladno. Imeli smo nekaj malega dežja, ravno toliko, da smo navlažili vetrovki in dežnik. In na poti nazaj dol je nekajkrat zagrmelo, ravno toliko, da smo kak korak hitreje naredili.

Potovali smo skozi čudovite kraje, zato je kavica na klopci sredi romantične vasi prijala še bolj, kot prija po navadi in zato je bil sladoled v dolini še bolj sladkosned, kot je običajno.

Imeli smo se tako imenitno, da je dnevu zmanjkalo ur, zato smo dve ukradli prihodnjemu.

Hvala ti, ker skupaj nabirava Najine drobce trenutkov.

=> fotografije Wolayer See - Lago Volaia