petek, 30. avgust 2013

Poletna Bistriška špica

Čakanje je že samo po sebi sreča, ker se v čakanju postoteri celotna podoba tega, kar čakamo.        
                                        
                                                                                                      ( Leopold Schefer )


Na samem začetku avgusta so bile počitnice, dan in pol  po tistem, ko so se končale, je bil dopust, pred in po tem so bili  obiski in nekje vmes nekaj malega morja.  Tako da sva, smo, komaj komaj uspeli tudi eno enodnevno opraviti.

Zaradi gneče kam drugam kot v tujino, zaradi princeske kam drugam, kot na travnato zaobljen vrh in zaradi vročine kam drugam, kot tja, kjer je  gost gozd čim višje.
Vse to in več od tega sva, smo našli na Bistriški špici.


Vzpenjali smo se počasi, tako da je nekaj njih, ki so tudi bili gori, sestopilo preden smo prisopihali na vrh. Samota prija, osamljenost kakor kdaj.




Trava je bila zelena in mehka, tako da smo kar dolgo posedali na vrhu, preden smo se odpravili nazaj dol. Tudi sestopali smo počasi, je bilo prelepo, da bi hitro minilo.




S turo smo zaključili prepozno za kavico in ravno ob pravi uri za sladoled.

Najin prvi dopust - Prebersee , Riedingtal in W. A. Mozart

En sam trenutek zadošča, da premagamo neskončno razdaljo.

                            ( Rabindranath Tagore )


Bilo je med počitnicami, enkrat zvečer, ko me je nežno pogledala in mi šepetaje dejala: Jaz bi ! 
Tudi jaz bi, sem zašepetal nazaj. 
Izberi kje in me preseneti s tem, kaj bova, je odvrnila. 
Uf.

In sem izbral stanovanjce v Zederhausu kot kje in plavanje, pohodništvo in W. A. Mozarta kot kaj bova. Presenetil pa s tem, da sem presenečenje presenetljivo razkril že med potovanjem na dopust.

Sprejem v Zederhausu je bil nad prijazen, tudi princeska je dobila darilce. 


Šampanjec sva dala na hladno, potem pa smo se zapeljali do Prebersee-ja. Sprehodili smo se okoli jezera, nekaj malega pomalicali in se seveda tudi namočili v prijetno topli vodi. 




Sladoled smo si privoščili v dolini in večerjo nekaj ur kasneje takisto.



Naslednji dan smo obiskali krajinski park Riedingtal. 


Peš smo se odpravili do planine Schliereralm in se tam sprehodili okoli jezera Schliereralmsee. 





Vreme se je kujalo in ko sva si v koči privoščila kavico, se je pošteno ulilo. Ker za popoldan obeti niso bili najboljši, smo se, ko je pojenjalo,  odpravili nazaj v dolino in kmalu nas je spet obsijalo toplo sonce. Špageti z morskimi sadeži zvečer in šampanjec nekaj ur kasneje so bili imeniten zaključek dneva.



Dan kasneje od naslednjega,  pa smo se odpravili v Salzburg. 


Ker je v času našega obiska tam potekal poletni festival, smo vozilo pustili na obrobju mesta in se vanj odpravili z avtobusom. Po dolgem in počez smo se sprehajali po starem delu mesta, brez tortice in kave ni šlo, nekaj ur preživeli na gradu in si Mozartovo rojstno hišo, zaradi princeske, ogledali samo od zunaj. 





Koncem dneva nismo bili nič manj lačni, kot smo po celodnevnem pohajkovanju v gorah, zato smo si privoščili še pizzo - pravzaprav sva si jo, princeska jo je namreč prespala pod mizo.


Za enodnevne ture pogosto potrebujeva šestindvajset ur.
Tokrat sva potrebovala pet dni, da sva zmogla tridnevni dopust.
Imenitno !

torek, 27. avgust 2013

St. Lorenzen - Lesachtal ; gore, jezera in mir

Ker sem zaradi veliko sam postal malo samosvoj, se stvari, katere me veselijo, rad lotevam preudarno. Tudi tistih in takrat, ko nisem ne sam, ne samosvoj.

Lanski dopust ni bil izjema. Vse bi bilo, kot bi moralo biti, če bi bil sam, morda tudi malo samosvoj, tako pa je naneslo, da sem dopust stežka preživel, namesto polno doživel. Grdo te znajo prizadeti ljudje, katerim slabega nikoli nisi  želel, kaj šele storil.

Vedel sem, da se bom letos vrnil in vedel sem, da bo princeska z menoj.

Namesto dopusta sva, smo se šli počitnice.

Ker sem dolino že obiskal, tako poleti kot pozimi, sva doma s princesko naredila izbor vrhov, po katerih bi se želela potepati in temu primerno pripravila opremo. Vreme, sva si dejala, pa bo tisto, ki bo povedalo kdaj tja in kdaj drugam.

Sobotno potovanje na počitnice je bilo zabavno. Ceste so bile prazne in bilo je prijetno hladno. Promet v nasprotni smeri  pa je bil zgoščen in poln zastojev in temperature zunaj ohlajenega vozila so krepko presegale trideset stopinj. V počitniško domovanje sem se pripeljal, kot se pripeljem domov. Pač ista dolina, isti kraj in ista hiša kot lani. In enako prijazen sprejem. Prvi dan je bil precej podoben prvemu lanskemu, vsaj kar se popoldanske nevihte s točo tiče. Pozno popoldan se je zjasnilo in s princesko sva pretegnila tačke s sprehodom v bližnji in malo manj bližnji okolici.


Nedeljsko jutro je bilo jasno, zato sva se podala na Hoher Bösring







Že pozimi, med turno smuko, se mi je ta vrh prikupil in vedel sem, da bo ravno pravi tudi za pasje tačke. Pri biatlonskem centru Obertilliach je bilo zjutraj parkirišče prazno in niti pomisliti nisem upal, da bi znalo biti tako tudi, ko se vrneva z gore. Po pešpoti, v senci košatih smrek, sva se povzpela do počitniške hišice, se tam v v ličnem vodnjaku odžejala in po krajšem počitku zložno in složno, prek predvrha Zwiesel, prišla na vrh. Višje, na odprtem, je prijetno pihljalo, tako da je bila hoja po travnatih prostranstvih, vročini navkljub, prav prijetna. Sestopila sva  po isti poti in še preden je vročina prehudo pritisnila, sva že bila doma. Avgustovski nedelji navkljub, sva bila cel ljubi dan sama in samosvoja.


Naslednja dva dneva smo preživeli v troje in se imeli še posebej imenitno.
Prvi dan so gojzarje nadomestili natikači, od oblačil pa so bile dovolj kopalke in majica. Zgodaj dopoldan smo se našli tam, kjer smo se zmenili, da se najdemo, nato pa smo se odpeljali do jezera Weissensee.  


Malce naprej od Neusacha, na severni strani jezera, smo vzeli pot pod noge in se sprehodili slabo urico daleč, da smo našli primerno osamljen prostorček v senci smrek in borov. Plavanju in čofotanju ni bilo ne konca ne kraja, vsake toliko sva se objela, midva in vsake toliko smo si ukradli kak poljubček, mi trije. 


Pozno popoldanski sprehod v samoto okoli cerkvice Sv. Radegunde je bil romantičen, večerja na balkonu v soju svečk pa nepozaben  zaključek čudovitega dne.

Dan zatem smo se odpravili v gore, tja, kamor še ni stopila naša noga, še manj naša tačka. 
Bärenbadegg (Bärenbadeck) je bil naša želja. Zapeljali smo se do jezerca Klapfsee, visoko nad dolino in se kar po cestici povzpeli do koče Porzehütte.



Od koče, kjer sva snedla slastno jagodno tortico, do sedelca Tilliacher Joch ni bilo daleč, tam je princeska malce počila na pripravni klopci, nato pa smo se po in ob grebenu povzpeli na vrh. Od sedla navzgor smo hodili po pravih visokogorskih travnikih, toliko raznolikega cvetja tako visoko že dolgo ne.






Povratek v dolino smo opravili kar med kravicami, konjički in žrebički, pač tam, kjer je bilo najkrajše. Kavico sva si privoščila na klopci s čudovitim pogledom na slikovite travnike z lesenimi hišicami, poljubila v slovo pa nekaj ur zatem, točno tam, kjer smo se dan poprej našli.



Sreda in četrtek naj bi bila še lepa, a zelo vroča, tudi višje in visoko. Zato sva se s princesko odločila, da si pomagava z gondolo v sredo in s sedežnico v četrtek.

V sredo zjutraj sva se odločila za pot do Silliana, od koder sva se z gondolo povzpela pod tamkajšnje vršace. Prav dosti se nama ni ljubilo hoditi, tudi višje gori je bilo namreč precej vroče, zato sva se sprehodila samo do treh jezer ( Drei Seen ). 





Tam sva obrala nekaj okoliških vršičkov, si na samem malce oddahnila in okrepčala, princeska je tudi zaplavala v največjem od jezer in kmalu po tistem, ko je odbilo poldne, sva se odpravila proti domu. Prijeten dan in obilo novih gorniških želja, ne samo pasje potepuških, temveč tudi turno smuških.


V četrtek pa sva se s sedežnico, na kateri je princeska vidno uživala, iz Obertilliacha zapeljala do Connyalma in se nato peš odpravila na Golzentipp. Princeska je bila tokrat še posebej hitra, samo pol toliko sva potrebovala do vrha, kot je na smerokazih pisalo. Zna biti, da zaradi  oblačnega in vetrovnega vremena.





Med sestopom sva si ogledala lične lesene hišice, v katerih hranijo seno, vrgla nekaj kamenčkov v jezerce Jochsee, v gostišču sem si privoščil še kavico v slovo in že sva se peljala nazaj v dolino. Zvečer je vročina občutno popustila in padle so prve kaplje dežja.


Petek je bil moker že zjutraj in preko dne se je le sem ter tja pokazalo sonce. Pohajkovanje po vasi in okolici, z dežnikom v eni roki ( bolj za vsak slučaj ) in fotoaparatom za beleženje spominov v drugi, je bilo prav prijetno in branje ob omamno črni na balkonu nič manj. Dan sva zaključila s prijetnim večernim potepom po bližnjih in malo manj bližnjih travnikih.







V soboto naju je ob šesti uri, skoraj še v mraku, prebudila pihalna godba. Na ta dan vasica praznuje cerkveni praznik in vsi vaščani so pražnje oblečeni. Vasica je polna stojnic z domačimi pridelki in ročnimi deli, preko dne se vrstijo razno razne kulturne prireditve, dan pa se zaključi z večerno veselico. S princesko sva po jutranji budnici naredila sprehod med stojnicami, si nato privoščila obilen zajtrk in kmalu zatem vzela slovo od prijaznih gostiteljev do naslednjič.


Po lanskem dopustu je omemba Lesachtala imela grenak priokus. Letošnje počitnice so stvari postavile na svoje mesto in vsi trije se veselimo vračanj v tiste prečudovite kraje.