nedelja, 29. september 2013

Ojstrc - Hochobir

Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - glavna.

                                    ( Tone Pavček )


Spet tja, ne sem, tokrat vremena radi. 

Ko se odpraviva, odpravimo v Karnijske Alpe ali zahodne Julijce, grem jaz dvakrat zdoma in ko gremo kam drugam, se dvakrat zdoma odpravi ona. In enkrat ona, enkrat jaz, se taistega ali enega od naslednjih dni dvakrat vrne, vrnem domov. Lepa so dvojna odhajanja in prihajanja, še lepše je vse tisto vmes.

Tokrat ni bila gneča tista, ki nas je napotila na tuje, temveč vreme. Od doma do tunela je bilo vreme tako, da bi se zlahka obrnila, to je vrnila, pa se nisva dala kar tako. Onstran tunela je bilo po pričakovanjih vedrejše in je vedro ostalo tudi prek dne. In suho tudi, seveda.


Zapeljala, zapeljali smo se najvišje možno in vmes v režico vrgli nekaj evrov, da se je zapornica dvignila in nam to omogočila. So dnevi, ko začneš višje, da bi šel visoko. In so dnevi, ko začneš nižje, da bi šel nizko. Pogosto se zgodi, da narediš več v višino in dolžino, ko začneš nižje, da bi šel nizko, kot takrat, ko začneš višje, da bi šel visoko.



Do tam, kjer sva si privoščila zajtrk, smo imeli dlje, kot sem po spominu predvideval. Zato smo bili kanček bolj lačni in smo nekaj malega več snedli. Vreme je bilo med zajtrkom bolj sončno in manj vetrovno, kot je bilo tekom hoje navzgor in navzdol. Megleno pa enkrat bolj in drugič manj, povsem brez skorajda ne.



Princeska je srečala nekaj sebi podobnih in midva z mojo ljubo nekaj več podobnih nama. Večina njih, nama podobnih, je navkljub temu, da so bili od tam in ne od tu, odzdravila z dober dan. Ne tako davno nazaj, nekaj nepredstavljivega.




Brez sladoleda sva, smo zmogli, brez kavice pač ne. 

ponedeljek, 16. september 2013

Krniška glavica - Jof di Somdogna


"Če je Triglav najvišja in s pripovedkami najbolj bogata gora v Julijskih Alpah, Suhi plaz (Škrlatica) najbolj divja, Jalovec najdrznejša, Mangrt najslikovitejša, Razor najbolj odlična, Viš najbolj bleščeča, Kanin najbarvitejša in najbolj nenavadna, potem je Montaž največji in najmogočnejši. Od katere strani ga pogledate, ne najdete mesta, zaradi katerega bi ga bilo mogoče uvrstiti med povprečne ali nepomembne gore ali bi zaradi tega njegova silno učinkujoča postava kaj izgubila. In naj se pokaže kjerkoli že, ni nam treba pogledati na zemljevid; ni dvoma: to je on: Montaž!"

                                                          (Julius Kugy , Iz življenja gornika)

Tja in nazaj se jih je nabralo manj, kot sva jih navajena samo tja.
Pa niti nismo bili prav blizu . . .

Še nekajkrat bo tja onstran meja, potem tostran ne bo več moteče gneče in domače gore bodo spet vabeče.

Bila je očarana, ko smo prispeli v Zajzero. V njenih očkih sem videl vse, tudi s snegom poprhana Montaž in Viš, temno zelene gozdove nad dolino in sinje modro nebo.

Krniška glavica mi je ljuba, morda še bolj pozimi, na smučeh. Je odličen razglednik in če izbereš različni poti za gor in dol, opraviš imenitno turo. Mi smo za gor izbrali pot mimo koče Grego in za dol mimo bivaka Stuparich.  



Bil je tako čudovit dan, da sva, smo na vrhu preživeli več kot dve uri. Tišina in mir sta bila tiste sorte, da si ju dobesedno čutil in občutil.


Bil sem na Montažu, večkrat, po različnih poteh.
Sem že sedel na skalo, kjer je sedel Kugy ? Še bom ?


Včasih sem zmeden in včasih me zmedejo. Kaj je bilo tokrat, ne bi vedel. Vem pa, da smo od bivaka v dolino sestopili po drugi poti od nameravane in da je bil sestop čudovit. Princeska je s težjimi odseki poti opravila tako imenitno, da sem jo klical kar alpinistka.



Ko se je večer prevešal v noč, sva sedela na klopci, v zatrepu Zajzere, tesno objeta srkala kavico in gledala, kako luna vzhaja iznad Viša.



torek, 10. september 2013

Clàp Savòn

Ne jokaj za soncem, ki je zašlo ; zaradi solza ne boš videl zvezd.
                                        
                                                           ( Parra )

Če že, potem kvečjemu kaka solzica sreče. Sonca, lune in zvezd, v vsem svojem sijaju, mi ne manjka. Če bi bil princeska, bi mahal z repkom.

Avgusta lani sva se s princesko posvojila in septembra sva pričela z raziskovanjem Karnije.  Najina prva tura je bila na  Monte Pieltinis iz Saurisa in druga, točno teden dni kasneje, na Monte Talm iz Val Pesarine. Še en teden kasneje sem si želel še na Bivero in Clàp Savòn iz casere Razzo, pa nama je vreme prekrižalo načrte.


In sem, sva, smo čakali na letošnje poletje in minulo soboto tudi dočakali. Prej enostavno ni bilo časa, kak mesec kasneje pa bi spet znalo biti prepozno.


Ker radi potujemo, smo se tja odpravili skozi Val Pesarino in se od tam vračali skozi Sauris.  
Tja grede je bil ob cesti štor, ki nama bo ostal v lepem spominu. In nazaj grede večerja v Huminu, ki nama bo ostala še v lepšem.


Tura na Bivero in Clàp Savòn naj bi bila krožna.
Clàp Savòn in ne Clapsavon zato, ker tako pač piše na križu vrh gore.
Iz casere Razzo do casere Chiansaveit, od tam na Clàp Savòn po poti 210, z njega na Bivero in po poti 212 nazaj. Ker se vreme ni držalo napovedi, je ostalo pri naj bi bila, saj sva se zaradi soparnega vremena spodaj in zaradi oblakov, ki so ovili vrhove in grebene zgoraj, odločila, da bo samo Clàp Savòn dovolj.
Bivere namreč niti videla nisva.





Zadnjič, na Pramosiu, ga je zmanjkalo, tokrat pač ne. In sva vzela tako kravjega kot kozjega, pa še maslo in salamo za povrh.


Srečna oba, v pričakovanju snega na Mavrincu, zelene trate na Sabotinu in žuborečih voda v Reziji.

nedelja, 01. september 2013

Cima Avostanis - Blaustein

Ljubezen je sestavljena iz ene duše, ki naseljuje dve telesi.
                           
                                      (Aristotel)

Vsak začetek se prične na začetku in vsak konec konča na koncu.

Mi smo začeli na koncu, zadnji dan avgusta in končali na začetku, v ranih jutranjih urah prvega dne septembra.

Gneča je moteča, torej spet v tuje brege.

Zopet smo odpotovali v ljube nam Karnijce.


Vozilo smo pustili  na planini Pramosio, se sprehodili do jezerca Avostanis, tam pozajtrkovali in popili kavico, ter se nato povzpeli na Cimo Avostanis, ki ji nekateri rečejo tudi Blaustein. 







Cesta, ki pripelje na planino, vodi skozi gost gozd, ki je temačno skrivnosten. Razmišljam, da se bi bilo enkrat vredno potruditi in se na planino podati peš iz doline. Razmišljam naprej in sem vse bolj prepričan, da bo to najbolje storiti pozimi. Ko razmislim do konca, vem, da bova za to potrebovala dva dneva.


Zjutraj, ko smo začeli, je bilo sveže, skoraj hladno in popoldan, ko smo končali, je bilo precej toplo, skoraj vroče. Sonca več kot oblakov, slednjih, tudi nekaj temačnih,  bolj za vzorec.


Večji del dneva smo bili sami, kadar nismo bili, pa smo se delali, da smo.

Kot se spodobi, se je dan zaključil s sladoledom, tokrat smo ga lizali med sprehodom po Huminu.