sreda, 30. oktober 2013

Ovčji vrh ( Kozjak , Geißberg )

Vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo pogum, da jim sledimo.
                           
                                        ( Walt Disney )

Nisem še našel pravega zato, zato smo zopet odpotovali na tuje. Kar prek tunela, ker je bilo tako najpripravnejše.

Na koncu ceste, ki je bila razrita, da ne pomnim take, nismo bili sami, kot smo vajeni in razvajeni. Bilo nas je kar nekaj, kasneje jih je bilo še več in še kasneje, že domov grede, sem se spomnil, da je bilo temu tako zaradi praznika. 


Nekaj jih je odšlo proti Stolu, ostali, ki smo se namenili na Ovčji vrh, na Geißberg in na Kozjak, pa smo eni prej in drugi kasneje, na vrhu sedeli okoli istega križa, manj kot lučaj narazen. Zagotovo sem se tudi na Prisojniku že srečal s tistimi, ki so se povzpeli na Prisank in na Mangrtu s tistimi, ki so se odpravili na Mangart.
 


Pot do Mačenske planine, skoraj do, je potekala v senci in prijetno je bilo opazovati okoliške vršace, ožarjene z jutranjim soncem. Tudi macesni so že jesensko obarvani, prav malo jim še manjka do tiste čudovite zlate . . .


Na planini sva pozajtrkovala, brez kavice seveda ni šlo, nato pa smo se zložno in složno, le kako bi drugače, počasi povzpeli na vrh. Res počasi, kajti vreme je bilo tako, da ga v avgustu včasih težko najdeš. Trata je kar klicala po tem, da si legel nanjo in sonček je prijetno grel lička in čelo. 



Ko smo si oddahnili, smo po drugi strani hriba, pravzaprav gore, sestopili do sedla Vrata in od tam mimo Celovške koče do izhodišča. Kavica v koči je teknila, četudi ni bila niti približno kavica, kakršne smo vajeni pri zahodnih sosedih.



Po današnjem dnevu sodeč, bi lahko hrib poimenovali tudi po pasje, namesto po ovcah in ali kozah, kajti toliko kosmatih ritk z migajočim repkom kot danes, še nismo srečali na nobenem hribu. 


Zna biti, da pred prazniki ne bo dovolj časa, da bi poiskal tisti zato, zato bomo konec tedna najverjetneje spet na tujem.

Sicer pa, dom, doma, domov  . . .   je to ulica in hišna št. kjer prebivaš, ali je to tam, kamor te vleče srce ?! 

ponedeljek, 21. oktober 2013

Monte Rest

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

                            ( Nejc Zaplotnik )


Od doma domov, od tam tja, kjer se počutiva kot doma. Vedno znova, vedno drugače, vedno drugam, vedno imenitno.


To pot smo se namenoma izognili avtocesti in raje potovali po lokalnih cestah in cesticah, kot da bi vedela, da nama bo pokrajina sedla v srce. 


Karnijske Alpe, njih predalpski svet, tokrat iz pokrajine Pordenone. Vasi in vasice, skozi katere smo potovali, so se nama zdele še bolj prikupne, kot tiste na severni, to je videmski strani. Nekak mediteranski pridih, neka čudovita toplina . . .




Monte Rest ; je prelaz, kjer smo pričeli in končali. Je planina, kjer smo počili gor in dol grede. Je vrh, na katerega smo se povzpeli.


Ona in ona, obe moji in jaz ves njun, sta na planini, obsijani s toplim sončkom, za kratek čas utonili v spanec in po nasmeških na njunih ličkih bi dejal, da sta sanjali o nečem lepem.


Ko smo se vrnili na prelaz, je bil le ta že v senci, vetrc je hladno vel, zato smo se zapeljali v dolino, kjer sva si na travniku ob reki skuhala kavico in si privoščila prigrizek. Zna biti, da si prihodnjič omisliva pravi piknik, pozni jeseni navkljub.


Dan smo tudi tokrat zaključili s pretegovanjem tačk po Huminu in tudi tokrat sva se posladkala z imenitnim kapučinom.


Vsak zakaj naj bi imel svoj zato.
Naše gore, če smem Vremščici tako reči, sva zadnjič obiskala konec junija. Ne (z)morem reči zakaj, ker še nisem našel pravega zato.


petek, 11. oktober 2013

Verona - po sledeh Romea in Julije

Če se ne spominjaš niti ene norosti,
v katero te je pahnila ljubezen,
potem nisi nikoli ljubil. 

                               (William Shakespeare)


Včasih se zgodi, da vreme ne spremlja napovedi in se obnaša drugače, kot so po radiu in televiziji napovedali.

Včasih se zgodi, da si zaželiva odpotovati stran od gora, sama, brez princeske.

Včasih se zgodi, da odpotujeva v Verono. Tokrat sva se tja odpravila minuli torek, oba prvič. 


Izhodišče sva izbrala nekaj metrov pod zemljo, nekaj sto metrov oddaljeno od arene. Pač zato, da je bil pristop kratek.





Ogledala sva si skoraj vse ; tisto, kar si nisva, sva prihranila za prihodnjič.
Prihodnjič bo morebiti kmalu in prihodnjič bo zagotovo v troje.



Bila sva pod in bila sva na in ko sva bila na, sva se na njem tudi poljubila. Njeno sva si ogledala od znotraj in od zunaj, njegovo le od zunaj.

Tako, kot se nama godi v tujih gorah, se nama godi tudi v tujih dolinah. Lepa beseda lepo mesto najde, prijaznost se prijazno vrača. Nekako sva se navadila, da iz zastavljenega vprašanja ali dveh, ponavadi nastane prijazen pogovor(ček). Kaj bi šele bilo, če bi znal govoriti italijansko.


Verona je bila pravzaprav namesto Mišelj vrha.

Razumi, kdor more. Midva moreva in zmoreva.