sreda, 31. december 2014

Gradež ( Grado , Grau )

Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, 
a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo. 


                         (J. W. Goethe)

Kadar vreme ni bilo za višje, sva šla nižje. Pogosto najnižje, vse do obale. Ker nama je bilo všeč, sčasoma vse bolj, sva najnižje potovala pogosto tudi, ko je vreme bilo tako za višje, kot tudi za najvišje. 

Tako kot v gorah, sva tudi na obali odkrila nekaj krajev, ki so nama zaradi tega ali onega sedli globoko v srce. Gradež ( in okolica ) je bil brez dvoma med njimi.




Najin zadnji potep v Gradežu, ne vedoč, da je Najin zadnji, je bil nekaj posebnega. Pot pod noge sva vzela v Pineti, tako da sva tistega sončnega dne v prvi polovici oktobra, naredila tja in nazaj, vključno z malce sem ter tja, prek deset kilometrov sprehoda. Bal sem se, da bo hoje zate preveč, celo malce dvomil, ali boš zmogla. Pa ti je šlo odlično izpod nog in si zlahka zmogla, zvečer pa si bila tako srečna, kot že dolgo ne. In jaz zate in zaradi tebe nič manj.

Pikica moja, spominjam se, s kakšnim veseljem si se bosa sprehodila po mivki. Kako si bila vesela nekje na pol poti do tja, ker si se dobro počutila. Kako sva uživala ob kosilcu s kvartinom rdečega v Najini gostilnici s cucino tipico in kako nama je prijal sladoled malce po tem. Tudi pot nazaj je bila polna veselja in sreče, prešerne razigranosti.



Ker je tudi na obali zmrzovalo, se nama s princesko zjutraj ni nikamor mudilo. Tudi potovala sva počasneje kot običajno, pa običajno vedno potujeva počasi. In tako sva pot pod noge, ravno tako v Pineti, vzela šele malce po poldnevu. Pot do starega dela Gradeža in nazaj, vključno s sladoledom v Najini slaščičarni Duca dAosta, je minila kot v sanjah. Vsepovsod spomini na Najino to in ono . . . Ne vem, če sem zmogel desetino poti prehoditi brez solz v očeh.

Pikica moja, škure na tisti stari hišici poleg cerkve so že zaprte. In tisto majhno okence zgoraj, brez škur, je že zagrnjeno s čipkasto zaveso. Ničkolikokrat sva ugibala, kakšno je stanovanjce za tistimi škurami in kaj vse se je za njimi dogajalo v minulih stoletjih . . . Tudi Najina cucina tipica je zaprta, vse do Velike noči, piše na vratih. Slaščičarna pač ne, ta naju ni nikoli izneverila. Zato sva s princesko snedla dve kepici, jaz malce več kot ona. Tako sva naredila, kot sva delala midva. Sedla sva na kamnito klopco na ulici, tisto, na katero je najlepše sijalo sonce in se v miru posladkala . . .  



Preden sem prišel k tebi, sem gori na Gori prižgal svečko. Zate, za Naju, za vse Najine. Tako, kot sva jo marsikje marsikdaj prižgala skupaj.

Potem sva bila dolgo skupaj in Najinemu pogovoru ni bilo ne konca ne kraja. Nama nikoli ne bo zmanjkalo besed. 

Nato sem prižgal še svečko pri tebi, da ti bo topleje v teh mrzlih dneh.

petek, 26. december 2014

Špica v Sedelcih - Mavrinc

Vsak človek je zase svet, 
čuden, svetal in lep 
kot zvezda na nebu... 


       ( Tone Pavček )


Danes sva se s princesko odpravila na hrib, kjer se je začel Najin začetek ; tudi zato, da sem ji bil bližje in je lažje razumela moje šepetanje.  


Ljubezen moja, na začetku Najinega začetka sva se pogovarjala tudi o koncu Najinega konca. Razumel sem te, kot si ti razumela mene. Sedaj, ko vse tudi čutim in občutim, ti moram prišepniti, da te razumem še bolj, kot sem te razumel takrat.

Tri stopinje pod ničlo je kazalo pri Koči na Gozdu, ko sva vzela pot pod noge in tačke. Princeska je norela od veselja, ko sva našla nekaj malega sneženega poprha, da se je lahko povaljala po njem, v gozdu pa je bilo toliko raznoraznih vonjav, da sva cikcakala po poti, kot cikcaka domov tisti, ki ga ima nekaj malega preveč pod kapo. Kmalu sva bila pri tisti klopci . . . 


Ljubezen moja, se spomniš letošnjega začetka decembra . . . ko sem te povprašal, mar naj sam skočim na Najin Mavrinc in pod križem prižgem svečko za vse, ki so nama blizu, za vse, katerim želiva vse dobro . . . tako, kot sva storila lani. Pa sva se nekaj časa gledala in si dejala, da ni potrebno, ker se bova, ko bo čas za to, gor odpravila skupaj. In sem ti jaz nato dejal, da če nama ne bo zneslo do vrha, do spodnje klopce zagotovo zmoreva . . .  Veš, danes sva bila gori s princesko, prav  na vrhu, pri križu. Svečke pa nisem prižgal, ker sem jo včeraj, ko sem bil pri tebi. Pravzaprav sem prižgal dve, za vsako polovičko srca eno . . . tako, kot si lepo zapisala k objavi o vzponu na Dobrač.

Naj je bila pot položna ali naj se je kak okljuk strmeje pokonci postavil, princeski je bilo vseeno. Tempo je bil vseskozi enako (pre)hiter. Da sem zmogel sem ter tja kak posnetek narediti in se za hip ali dva ustaviti in poduškati, sem jo moral prav lepo prositi. Če to ni bilo dovolj, pa sem jo podkupil z briketkom ali dvema. Ko sva prišla na sedelce, kjer so se nama odprla obzorja, pa se tudi njej ni nikamor več mudilo in vrh sva dosegla prav spodobno.




Ljubezen moja, se spomniš začetka Najinega začetka, ko sva na vrhu ležala na dekici, na naju pa je skozi temačno nebo sijalo nekaj sončnih žarkov. Ko je bila tišina tista, ki nama je povedala vse, kar sva želela povedati drug drugemu. In ko naju je nekaj kasneje, na Kumlehovi glavi, ujela ploha drobne sodre, za katero sva dejala, da naju je posula z biseri. Ko sva se odpravila v dolino, sva vedela vse. Drug drugemu sva se razgalila do dna duše in takrat sva prvič dejala: čutim.

S princesko se na vrhu nisva prav dolgo zadržala. Le toliko, da sva snedla dve banani skupaj in nekaj briketkov ona sama. Meni nekako ne gredo, medtem ko njej banana prav lepo sede. Aja, pa še fotografijo naju dveh samih sva nekako zmogla. Nazaj grede se zverinici ni prav nič mudilo ; prav uživaško počasi je nizala okljuke navzdol.



Ljubezen moja, onstran prelaza je Najina sanjska dežela, katero nama ni bilo dano mnogokrat obiskati skupaj. S princesko sva se po turi odpravila tja, tudi zate. Vem, da veš, koga vse sva obiskala. In veš, da vem,  kateri so bili tvoji ljubi kotički, do katerih nekaj njih sva se danes sprehodila s princesko.

četrtek, 18. december 2014

Slovo

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.


             ( Mila Kačič )

Vem, da veš in vem, da veš, da vem.  Sva si pogosto rekla.
Čutim, sva dodala. Nič manj pogosto.

Ko sva se prvič  drug drugemu zazrla v očke, je bilo, kot da sva se po neznansko dolgem času ponovno srečala. Bilo je neverjetno . . .  Tisti trenutek sva vedela, da je to to.

Zavedala sva se tega, kar nama je dano in bila neizmerno srečna. Sekunde so bile dnevi, minute tedni in ure meseci . . . . tako polno je bilo vse Najino. Nič manj popolno. Redkim je dano živeti in doživeti tako brezpogojno ljubezen, predanost in razumevanje. Nama je bilo.

Le nekaj ur, preden si zadnjič zaspala, sva se kot ničkolikokrat poprej pregovarjala, kdo koga bolj ljubi in raje ima. In kot ničkolikokrat poprej ugotovila, da drug drugega ljubiva in rada imava še bolj-enako !
Le pri pri poljubčkih si tokrat zmagala ti - na moj zvrhan koš poljubov si mi odvrnila, da mi jih vračaš na kvadrat ! 

Po svetu sva vedno hodila z roko v roki.  Marsikam sem te popeljal držeč za roko in ti kaj lepega zašepetal. Rada si videla, da ti šepetam.
Sedaj bom po svetu hodil sam ; namesto, da bi te držal za roko, boš najgloblje v mojem srcu. Hodil bom tudi tja, kamor sva želela oditi skupaj. In tam ti bom šepetal, kot sem ti šepetal, ko si bila tik mene.


Zbogom, moja ljuba Maja. 




nedelja, 02. november 2014

Dobrač ( Dobratsch - Villacher Alpe ) in Zwölfernock

Roža potrebuje sonce, da postane roža. Človek potrebuje ljubezen, da postane človek.

                                        ( Phil Bosmans )


Ko sva se odpeljala zdoma, sem točno vedel kaj želim in niti približno, kje bova to našla.

Razmišljal sem o okolici Tržiča in o Jezerskem, tudi na Pokljuko sem pomislil, ker pa je bil prazničen dan in ker sva bila bolj pozna kot ne, gneča pa nama ni ljuba, sem razmišljal naprej . . . 

In sva potovala mimo odcepa za Jezersko, mimo odcepa za Tržič in tudi mimo odcepa za Bled in Pokljuko, ko se mi je pred Jesenicami končno utrnilo in sem pomislil na Dobrač. Takoj sem vedel, da je to točno to, kar želim in da se bova gneči, ki je tam običajna, zlahka ognila.


Tako kot Viševnik nedavno, mi je tudi Dobrač ljubši pozimi, na turnih smučeh. Iz doline, iz Heiligengeista, se do vrha nabere preko tisočdvesto metrov vzpona in skoraj šestnajst kilometrov spusta. Imenitno.


Poleti sem bil nazadnje gor, ko je pod vrhom stala še stara koča. Je bilo to edinokrat ali jih je bilo kopnih kaj več, pa ne vem zagotovo. 

Zagotovo pa vem, da sem si pozimi, med dolgim vzponom proti vrhu, večkrat zaželel obiskati Dobrač še po kaki drugi poti in iz kakega drugega izhodišča. 

Princeska je bila naravnost vzhičena, ko je skočila iz avta. Svež gorski zrak, kupček snega tik ob avtu in par pedi vstran zelena trata, da se je imela kje polulati. Tudi jaz sem bil podobnega razpoloženja, le da sem tisto zadnje opravil drugje.



Začela sva kar po cesti, ni šlo drugače. Pri drugem ovinku v levo, tam, kjer pozimi iz doline prispemo in se pri hišici malce spočijemo, tudi okrepčamo, pa sva zavila s ceste vstran in se potem vse do vrh Zwölfernocka sprehajala po svoje. Izogibala sva se snežnim zaplatam in posledično blatu in raje iskala suhe trave in skale, ter uživala v prijetni samoti.



Od vrh Zwölfernocka do koče in od koče do glavnega vrha je bilo blizu, mimogrede sva zmogla. 



Vrh Dobrača je bila precejšnja gneča, tudi vsled tega, ker je gori, okoli križa, jako malo prostora. Zato sva se usedla bolj na kratko, nato pa sva si šla ogledati še našo, slovensko cerkvico tik pod vrhom. Na čudovitem, zelo izpostavljen kraju postavljena, je ena od dveh najvišje ležečih cerkva v vzhodnih Alpah. Druga, nemška, stoji streljaj proč, tik nad planinsko kočo. 




Po nekaj desetih Grüß Gott -ih in Dober dan -ih sva jo odkurila nazaj dol ; kar je preveč, je preveč. Za sestop sva si izbrala Lovsko pot (Jägersteig) , katera naju je prek južnega pobočja dobraškega masiva pripeljala nazaj do izhodišča. 






Čudovita in zelo razgledna pot, ki pa zna biti zaradi lege poleti prevroča. 

Krasen dan je bil, čeravno . . . .
Ne pomnim kdaj, če že, sem se počutil tako samega. Tudi osamljenega.  

torek, 21. oktober 2014

Viševnik

       Kdor je povsod, ni nikjer.

                  ( Seneka )

Kar precej sem zdoma zadnje čase ; naj potujem sem ali tja, vedno potujem domov.
In ker so mi gore od nekdaj blizu, domače, je tudi pot v gore nekako pot domov.

Princeska še vedno z veseljem skoči v svoj boks, kajti avto pomeni več kot le sosednje ulice in bližnji parki. Še večje je bilo veselje, ko sva v mrzlem jutru vzela pot pod noge na Rudnem polju. 


Nekje do srede zgornjega smučišča sva bila v senci, tam pa sva prišla na sonce in v trenutku je bilo, kot da bi stopila iz zime v poletje. 



Navkljub vročini, no ja, precejšnji toploti in vse strmejšemu bregu, princeska ni upočasnila koraka in šibala sva gor ven, kot bi nama gorelo za petami. Ko sva prišla nad rušje, sva se malce okrepčala in napojila, potem pa stopila še tisto nekaj malega do vrha. 



Nekaj minut več kot uro in pol sva potrebovala za vzpon, torej me je princeska res dobro gnala. Gneča, ki je na Viševniku običajna, je bila znosna in tik vrha sva posedela na zeleni trati in malce poduškala ob grizljanju priboljškov.



Sestopila sva počasi, z užitkom. Le pod Plesiščem nisva ravno uživala, ker sva se zaradi blata bolj drsala, kot hodila. A sva zmogla tudi to.


Že res, da sva si bila ves čas v mislih blizu. Najbližje. 
A kaj, ko je dovolj blizu le, ko se zmoreva objeti in z roko v roki pot pod noge vzeti .  .  .  .

nedelja, 19. oktober 2014

Slap Kozjak, Nadiža in malo Kobarida

Ljubezen naj gre vedno v cvet, 
da bo lepši, da bo zaljši 
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.
                                
                                        ( Frane Milčinski - Ježek )


Ljubezen nama gre imenitno v cvet ; najin svet zna biti tako nor, kot prismuknjen ; da je v njem enkrat lepše in drugič zaljše, pa se razume samo po sebi.

Dnevi, kot je bil nedavno na Matajurju ali kakršen je bil minulo soboto na obali Gradeške lagune, so bolj podobni dnevom poslavljajočega poletja, kot dnevom v drugi polovici jeseni . . . . . .  in današnji ni bil prav nič drugačen. 

Namesto nad kampom sva parkirala poleg Planike ; cesta je bila namreč zaprta, čeravno so se veselo vozili tako navzgor, kot navzdol. Midva sva zaporo izkoristila zato, da sva šla navzgor tostran Soče in navzdol onstran. Se ponavljam kot stara lajna, vem, ampak krožno je pač krožno.


K slapu sva šla po spodnji poti, ker naju kaverne  na zgornji niso kaj dosti zanimale. Bližje sva mu bila, vse hladneje je postajalo in tik njega je bilo že prav mrzlo. 



Zato sva se kmalu odpravila naprej, v smeri Magozda, do slikovitega senika, kjer sva se malce pocrkljala na sončku, ki naju je prijetno ogrel. 


Nazaj grede sva po brvi prečila Sočo, v kampu nekaj malega popila in se malce kasneje že odpeljala v smeri Robiča, do Nadiže.



Tam, tik Nadiže, sva našla tak kotiček, da bi tudi sredi poletja, ko je v tistih koncih taka gneča, da je že moteča, uživala v samoti. Bilo je tako lepo in tako toplo, da sva slačila oblačila, kos za kosom . . . vse do . . . in ko se je sonce skrilo za greben, sva se počasi pričela oblačiti, kos za kosom.


Onstran meje sva že nekajkrat našla trattorio, ki je nudila cucino tipico. Tokrat sva jo poiskala tostran meje in se pustila postreči z imenitno joto. 

Lepo je bilo, zelo lepo. Pravzaprav čudovito. 

torek, 30. september 2014

Leva - Špik Hude police ( sentiero A. ed E. Leva , Cima di Terrarossa )

Že rumenijo gozdovi in oblaki počasneje jadrajo svojo pot.
In tiho, tiho je v meni in tiho je naokrog.

                                       ( Ivan Minatti )


Pogosto je tako, da se mi trije koncem poletja ali zgodaj jeseni poiščemo in ko se najdemo, kaj lepega ušpičimo. Manj pogosto je tako, da se nas najde kaj več kot trije.



Našli smo se pri jezeru in pol ure kasneje že zagrizli v breg. Polno parkirišče je obetalo gnečo, prostrana pobočja nad planino pa upanje, da se bomo na njih porazgubili. Ostenje, po katerem nas bo vodila pot in gora, na katero se bomo povzpeli, sta bila obsijana s soncem, ki je grelo na vso moč, tako da smo bili veseli vsake sence, ki smo jo našli tekom ture. 





Naše gore smo se lotili z leve po Levi, gor pa pripelje tudi pot iz desne, ki ni Desna, ampak je Ceria Merlone. Tisto, ki pripelje naravnost gor iz planine, pa smo kasneje uporabili za naravnost dol. 






Pot Leva nam je bila v veselje ; hodili smo po ozkih poličkah nad globokimi prepadi, sem ter tja splezali enkrat gor in drugič dol iz poličke na poličko, čisto na koncu pa po lojtrci dosegli vršna pobočja našega Špika. 



Tam smo spet naleteli na gnečo, tako da smo komajda našli primeren prostorček na vrhu. Za okrepčilo in uživanje v dolce far niente smo si vzeli kar precej časa in ko smo se odpravili navzdol, je bil vrh že skorajda prazen. Tako kot mesec dni nazaj, ko sva tam pohajkovala s princesko, so nas tudi tokrat spremljali številni kozorogi, nekateri od njih tako pogumni, da si jih skorajda lahko prijel za roge. 



Pri koči smo še malce posedeli in si privoščili opojen kapučino, nato pa ne dosti kasneje odpotovali nazaj domov. 

Ker je bilo fajn, ni daleč dan, ko bomo spet vzeli pot pod noge.