četrtek, 30. januar 2014

Loška Koritnica

Sreča se najprej razkrije v očeh,
ker v njih najlepše sije njen smeh.

             ( Niko Grafenauer )

Redki so kotički, ki mi tako globoko sedejo v srce, da se tam počutim kot doma. Še redkejši so tisti, katere sanjam, da bi tam živel v jeseni življenja. Kotiček, katerega sva, smo obiskali minuli konec tedna, je zagotovo eden od tistih, ki bi nekoč zlahka bil najin dom.


Da bo spodaj kopno in da bo višje sneg, sva vedela. Da bo mestoma snega do kolen in da do sonca ne bova segla, pač ne.
 


Dolino in gore nad njo najlepše doživiš, če sedeš na klopco pri kapelici v Strmcu in prisluhneš tišini. Na zgornjem koncu Mangrt in Jalovec, pred teboj veličastna Loška stena in spodaj Jerebica in Rombon. Take, kot so bile tokrat, sveže pobeljene, so še prav posebno imenitne. 



Začeli smo na koncu in končali na začetku ; s koncem mislim na vas in s začetkom na pot.
Na sneg smo prišli nekje sredi poti do planine in na planini, kjer smo se okrepčali in odžejali, je bilo novega snega že za dobro ped. Vedoč, da bo snega vse več, sem princesko odel v zimski plašček, nato pa smo stopili v deviško belino. Navkljub temu, da se je znalo ugrezniti do razkoraka, je bila hoja po sveže zapadlem snegu en sam užitek in kot bi trenil, smo prispeli do lovske koče. 


Čeravno je ves dan sijalo sonce, nas ni moglo ogreti. Dolina je bila pač v senci in šele čisto na koncu, streljaj od vasi, smo bili deležni nekaj toplih žarkov. 



Ne samo gore, tudi vode so značilnost doline in ne pravijo ji zaman dolina stoterih slapov. 


Zato smo se poslovili z nasvidenje do pomladi.

četrtek, 16. januar 2014

Glinščica ( Jezero , San Lorenzo )

Puščava je lepa zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej.

                 ( Antoine de Saint-Exupery )


Prvič je samo prvič prvič in najin prvi prvič je bil tako imeniten, da ga bova ponavljala vedno znova, zavedajoč se, da prvič nikoli več ne bo prvič.

Tako sva, smo minulo nedeljo Glinščico obiskali drugič.

Potepanje smo končali v vasici Jezero, kjer smo nekaj ur poprej izpred cerkvice svetega Lovrenca tudi začeli.



Sprehajanje zgoraj po robu doline, ki mu pravijo tudi greben Stene, je bilo imenitno. Trave so bile visoke in suhe, skale ostre in bele in sonce rumeno in toplo. Potica iz Zadnjice in kavica z mlekom sta še kako prijala, ko sva, smo počivali pod borovcem.   



Do Botača, čeravno je blizu, smo hodili kar dolgo. Če nas je kdo videl, bi znal reči, da smo bolj romali, kot hodili.  Je bilo nekaj v zraku ali je imel položaj lune in zvezd kaj pri tem ?!  



Vračali smo se malce manj po že znani in malce več po še neznani poti. In skoraj na koncu naredili še ovinek do razgledišča pod vasjo. Da je vas za one onstran meje San Lorenzo, mi je zaradi cerkvice svetega Lovrenca razumljivo. Da je za nas tostran meje Jezero, v bližini pa nobenega jezera, pač ne.


Ker ni bilo prvič, ni moglo biti kot prvič. Bilo je drugič in ker je bilo enako imenitno kot prvič, bo drugič, ko bo tretjič, zagotovo spet lepo.

torek, 14. januar 2014

Svete Višarje ( Monte Santo di Lussari , Luschariberg , Monte Luschari )

Prvi poizkus, če smem temu tako reči, je splaval po vodi, ker je skoraj do zgoraj deževalo. 

V drugo je šlo.

Začeli smo, kot ponavadi začenjamo koncem pomladi. S smučmi na ramenih, po kopnem kolovozu. Tudi potoček je žuborel, namesto da bi, ves leden, pokal od mraza. 



Malo skupaj, malo vsak zase in malo vsak po svoje, smo se pehali v breg in višje namesto na sonce, prišli v meglo. Planini, kjer smo svoje čase tako radi posedeli, se pot sedaj izogne. Zaradi smučarskih prog je speljana drugje,  strmeje in še zdaleč mi ni tako pri srcu, kot mi je bila stezica, ki je včasih bila.



Na Višarjih je bilo prijetno posedeti v gostilnici, v kateri običajno posedimo, kadar nas zanese tja gori. Še lepše bi bilo zunaj, na terasi, a nam vreme ni naklonilo tega veselja.



V dolino smo odvijugali kar po smučišču, drugače ni šlo. Kompaktni sneg, pogosto bolj ledeni plošči, kot sneženemu smučišču podoben, je bil zaradi pomladanskih temperatur ravno prav mehak, da je bilo užitek nizati zavoje po bregu navzdol.


Nam bo sneg še škripal pod podplati to zimo ?!