Loška Koritnica

Sreča se najprej razkrije v očeh,

ker v njih najlepše sije njen smeh.

             ( Niko Grafenauer )

Redki so kotički, ki mi tako globoko sedejo v srce, da se tam počutim kot doma. Še redkejši so tisti, katere sanjam, da bi tam živel v jeseni življenja. Kotiček, katerega sva, smo obiskali minuli konec tedna, je zagotovo eden od tistih, ki bi nekoč zlahka bil najin dom.

Da bo spodaj kopno in da bo višje sneg, sva vedela. Da bo mestoma snega do kolen in da do sonca ne bova segla, pač ne.

Dolino in gore nad njo najlepše doživiš, če sedeš na klopco pri kapelici v Strmcu in prisluhneš tišini. Na zgornjem koncu Mangrt in Jalovec, pred teboj veličastna Loška stena in spodaj Jerebica in Rombon. Take, kot so bile tokrat, sveže pobeljene, so še prav posebno imenitne. 

Začeli smo na koncu in končali na začetku ; s koncem mislim na vas in s začetkom na pot.

Na sneg smo prišli nekje sredi poti do planine in na planini, kjer smo se okrepčali in odžejali, je bilo novega snega že za dobro ped. Vedoč, da bo snega vse več, sem princesko odel v zimski plašček, nato pa smo stopili v deviško belino. Navkljub temu, da se je znalo ugrezniti do razkoraka, je bila hoja po sveže zapadlem snegu en sam užitek in kot bi trenil, smo prispeli do lovske koče. 

Čeravno je ves dan sijalo sonce, nas ni moglo ogreti. Dolina je bila pač v senci in šele čisto na koncu, streljaj od vasi, smo bili deležni nekaj toplih žarkov. 

Ne samo gore, tudi vode so značilnost doline in ne pravijo ji zaman dolina stoterih slapov. 

Zato smo se poslovili z nasvidenje do pomladi.

=> fotografije Loška Koritnica