nedelja, 02. november 2014

Dobrač ( Dobratsch - Villacher Alpe ) in Zwölfernock

Roža potrebuje sonce, da postane roža. Človek potrebuje ljubezen, da postane človek.

                                        ( Phil Bosmans )


Ko sva se odpeljala zdoma, sem točno vedel kaj želim in niti približno, kje bova to našla.

Razmišljal sem o okolici Tržiča in o Jezerskem, tudi na Pokljuko sem pomislil, ker pa je bil prazničen dan in ker sva bila bolj pozna kot ne, gneča pa nama ni ljuba, sem razmišljal naprej . . . 

In sva potovala mimo odcepa za Jezersko, mimo odcepa za Tržič in tudi mimo odcepa za Bled in Pokljuko, ko se mi je pred Jesenicami končno utrnilo in sem pomislil na Dobrač. Takoj sem vedel, da je to točno to, kar želim in da se bova gneči, ki je tam običajna, zlahka ognila.


Tako kot Viševnik nedavno, mi je tudi Dobrač ljubši pozimi, na turnih smučeh. Iz doline, iz Heiligengeista, se do vrha nabere preko tisočdvesto metrov vzpona in skoraj šestnajst kilometrov spusta. Imenitno.


Poleti sem bil nazadnje gor, ko je pod vrhom stala še stara koča. Je bilo to edinokrat ali jih je bilo kopnih kaj več, pa ne vem zagotovo. 

Zagotovo pa vem, da sem si pozimi, med dolgim vzponom proti vrhu, večkrat zaželel obiskati Dobrač še po kaki drugi poti in iz kakega drugega izhodišča. 

Princeska je bila naravnost vzhičena, ko je skočila iz avta. Svež gorski zrak, kupček snega tik ob avtu in par pedi vstran zelena trata, da se je imela kje polulati. Tudi jaz sem bil podobnega razpoloženja, le da sem tisto zadnje opravil drugje.



Začela sva kar po cesti, ni šlo drugače. Pri drugem ovinku v levo, tam, kjer pozimi iz doline prispemo in se pri hišici malce spočijemo, tudi okrepčamo, pa sva zavila s ceste vstran in se potem vse do vrh Zwölfernocka sprehajala po svoje. Izogibala sva se snežnim zaplatam in posledično blatu in raje iskala suhe trave in skale, ter uživala v prijetni samoti.



Od vrh Zwölfernocka do koče in od koče do glavnega vrha je bilo blizu, mimogrede sva zmogla. 



Vrh Dobrača je bila precejšnja gneča, tudi vsled tega, ker je gori, okoli križa, jako malo prostora. Zato sva se usedla bolj na kratko, nato pa sva si šla ogledati še našo, slovensko cerkvico tik pod vrhom. Na čudovitem, zelo izpostavljen kraju postavljena, je ena od dveh najvišje ležečih cerkva v vzhodnih Alpah. Druga, nemška, stoji streljaj proč, tik nad planinsko kočo. 




Po nekaj desetih Grüß Gott -ih in Dober dan -ih sva jo odkurila nazaj dol ; kar je preveč, je preveč. Za sestop sva si izbrala Lovsko pot (Jägersteig) , katera naju je prek južnega pobočja dobraškega masiva pripeljala nazaj do izhodišča. 






Čudovita in zelo razgledna pot, ki pa zna biti zaradi lege poleti prevroča. 

Krasen dan je bil, čeravno . . . .
Ne pomnim kdaj, če že, sem se počutil tako samega. Tudi osamljenega.