Gradež ( Grado , Grau )

Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, 
a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo. 

                         (J. W. Goethe)

Kadar vreme ni bilo za višje, sva šla nižje. Pogosto najnižje, vse do obale. Ker nama je bilo všeč, sčasoma vse bolj, sva najnižje potovala pogosto tudi, ko je vreme bilo tako za višje, kot tudi za najvišje. 

Tako kot v gorah, sva tudi na obali odkrila nekaj krajev, ki so nama zaradi tega ali onega sedli globoko v srce. Gradež ( in okolica ) je bil brez dvoma med njimi.

Najin zadnji potep v Gradežu, ne vedoč, da je Najin zadnji, je bil nekaj posebnega. Pot pod noge sva vzela v Pineti, tako da sva tistega sončnega dne v prvi polovici oktobra, naredila tja in nazaj, vključno z malce sem ter tja, prek deset kilometrov sprehoda. Bal sem se, da bo hoje zate preveč, celo malce dvomil, ali boš zmogla. Pa ti je šlo odlično izpod nog in si zlahka zmogla, zvečer pa si bila tako srečna, kot že dolgo ne. In jaz zate in zaradi tebe nič manj.

Pikica moja, spominjam se, s kakšnim veseljem si se bosa sprehodila po mivki. Kako si bila vesela nekje na pol poti do tja, ker si se dobro počutila. Kako sva uživala ob kosilcu s kvartinom rdečega v Najini gostilnici s cucino tipico in kako nama je prijal sladoled malce po tem. Tudi pot nazaj je bila polna veselja in sreče, prešerne razigranosti.

Ker je tudi na obali zmrzovalo, se nama s princesko zjutraj ni nikamor mudilo. Tudi potovala sva počasneje kot običajno, pa običajno vedno potujeva počasi. In tako sva pot pod noge, ravno tako v Pineti, vzela šele malce po poldnevu. Pot do starega dela Gradeža in nazaj, vključno s sladoledom v Najini slaščičarni Duca dAosta, je minila kot v sanjah. Vsepovsod spomini na Najino to in ono . . . Ne vem, če sem zmogel desetino poti prehoditi brez solz v očeh.

Pikica moja, škure na tisti stari hišici poleg cerkve so že zaprte. In tisto majhno okence zgoraj, brez škur, je že zagrnjeno s čipkasto zaveso. Ničkolikokrat sva ugibala, kakšno je stanovanjce za tistimi škurami in kaj vse se je za njimi dogajalo v minulih stoletjih . . . Tudi Najina cucina tipica je zaprta, vse do Velike noči, piše na vratih. Slaščičarna pač ne, ta naju ni nikoli izneverila. Zato sva s princesko snedla dve kepici, jaz malce več kot ona. Tako sva naredila, kot sva delala midva. Sedla sva na kamnito klopco na ulici, tisto, na katero je najlepše sijalo sonce in se v miru posladkala . . .  

Preden sem prišel k tebi, sem gori na Gori prižgal svečko. Zate, za Naju, za vse Najine. Tako, kot sva jo marsikje marsikdaj prižgala skupaj.

Potem sva bila dolgo skupaj in Najinemu pogovoru ni bilo ne konca ne kraja. Nama nikoli ne bo zmanjkalo besed. 

Nato sem prižgal še svečko pri tebi, da ti bo topleje v teh mrzlih dneh.

=> fotografije Gradež

Špica v Sedelcih - Mavrinc

Vsak človek je zase svet, 
čuden, svetal in lep 
kot zvezda na nebu... 

       ( Tone Pavček )

Danes sva se s princesko odpravila na hrib, kjer se je začel Najin začetek ; tudi zato, da sem ji bil bližje in je lažje razumela moje šepetanje.  

Ljubezen moja, na začetku Najinega začetka sva se pogovarjala tudi o koncu Najinega konca. Razumel sem te, kot si ti razumela mene. Sedaj, ko vse tudi čutim in občutim, ti moram prišepniti, da te razumem še bolj, kot sem te razumel takrat.

Tri stopinje pod ničlo je kazalo pri Koči na Gozdu, ko sva vzela pot pod noge in tačke. Princeska je norela od veselja, ko sva našla nekaj malega sneženega poprha, da se je lahko povaljala po njem, v gozdu pa je bilo toliko raznoraznih vonjav, da sva cikcakala po poti, kot cikcaka domov tisti, ki ga ima nekaj malega preveč pod kapo. Kmalu sva bila pri tisti klopci . . . 

Ljubezen moja, se spomniš letošnjega začetka decembra . . . ko sem te povprašal, mar naj sam skočim na Najin Mavrinc in pod križem prižgem svečko za vse, ki so nama blizu, za vse, katerim želiva vse dobro . . . tako, kot sva storila lani. Pa sva se nekaj časa gledala in si dejala, da ni potrebno, ker se bova, ko bo čas za to, gor odpravila skupaj. In sem ti jaz nato dejal, da če nama ne bo zneslo do vrha, do spodnje klopce zagotovo zmoreva . . .  Veš, danes sva bila gori s princesko, prav  na vrhu, pri križu. Svečke pa nisem prižgal, ker sem jo včeraj, ko sem bil pri tebi. Pravzaprav sem prižgal dve, za vsako polovičko srca eno . . . tako, kot si lepo zapisala k objavi o vzponu na Dobrač.

Naj je bila pot položna ali naj se je kak okljuk strmeje pokonci postavil, princeski je bilo vseeno. Tempo je bil vseskozi enako (pre)hiter. Da sem zmogel sem ter tja kak posnetek narediti in se za hip ali dva ustaviti in poduškati, sem jo moral prav lepo prositi. Če to ni bilo dovolj, pa sem jo podkupil z briketkom ali dvema. Ko sva prišla na sedelce, kjer so se nama odprla obzorja, pa se tudi njej ni nikamor več mudilo in vrh sva dosegla prav spodobno.

Ljubezen moja, se spomniš začetka Najinega začetka, ko sva na vrhu ležala na dekici, na naju pa je skozi temačno nebo sijalo nekaj sončnih žarkov. Ko je bila tišina tista, ki nama je povedala vse, kar sva želela povedati drug drugemu. In ko naju je nekaj kasneje, na Kumlehovi glavi, ujela ploha drobne sodre, za katero sva dejala, da naju je posula z biseri. Ko sva se odpravila v dolino, sva vedela vse. Drug drugemu sva se razgalila do dna duše in takrat sva prvič dejala: čutim.

S princesko se na vrhu nisva prav dolgo zadržala. Le toliko, da sva snedla dve banani skupaj in nekaj briketkov ona sama. Meni nekako ne gredo, medtem ko njej banana prav lepo sede. Aja, pa še fotografijo naju dveh samih sva nekako zmogla. Nazaj grede se zverinici ni prav nič mudilo ; prav uživaško počasi je nizala okljuke navzdol.

Ljubezen moja, onstran prelaza je Najina sanjska dežela, katero nama ni bilo dano mnogokrat obiskati skupaj. S princesko sva se po turi odpravila tja, tudi zate. Vem, da veš, koga vse sva obiskala. In veš, da vem,  kateri so bili tvoji ljubi kotički, do katerih nekaj njih sva se danes sprehodila s princesko.

=> fotografije Špica v Sedelcih / Mavrinc

Slovo

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.

             ( Mila Kačič )

Vem, da veš in vem, da veš, da vem.  Sva si pogosto rekla.

Čutim, sva dodala. Nič manj pogosto.

Ko sva se prvič  drug drugemu zazrla v očke, je bilo, kot da sva se po neznansko dolgem času ponovno srečala. Bilo je neverjetno . . .  Tisti trenutek sva vedela, da je to to.

Zavedala sva se tega, kar nama je dano in bila neizmerno srečna. Sekunde so bile dnevi, minute tedni in ure meseci . . . . tako polno je bilo vse Najino. Nič manj popolno. Redkim je dano živeti in doživeti tako brezpogojno ljubezen, predanost in razumevanje. Nama je bilo.

Le nekaj ur, preden si zadnjič zaspala, sva se kot ničkolikokrat poprej pregovarjala, kdo koga bolj ljubi in raje ima. In kot ničkolikokrat poprej ugotovila, da drug drugega ljubiva in rada imava še bolj-enako !

Le pri pri poljubčkih si tokrat zmagala ti - na moj zvrhan koš poljubov si mi odvrnila, da mi jih vračaš na kvadrat ! 

Po svetu sva vedno hodila z roko v roki.  Marsikam sem te popeljal držeč za roko in ti kaj lepega zašepetal. Rada si videla, da ti šepetam.

Sedaj bom po svetu hodil sam ; namesto, da bi te držal za roko, boš najgloblje v mojem srcu. Hodil bom tudi tja, kamor sva želela oditi skupaj. In tam ti bom šepetal, kot sem ti šepetal, ko si bila tik mene.

Zbogom, moja ljuba Maja.