Moja pota po gorah (ino drugod): Monte San Martino

O, vzemi takrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca
da si me ljubil, šepni, pa morda
še v zadnje srečanje odprem oči.

( Mila Kačič )

Tokrat sva s princesko odpotovala v Beneško Slovenijo in obiskala Nadiške doline. Pravzaprav sva se mudila v eni od štirih, v Kozici, si ogledala eno lepših, če ne najlepšo, vasico Topolovo in se povzpela na Svetega Martina. Ker so ti kraji onstran, jim tam pravijo Valli del Natisone - Vals dal Nadison , Cosizza, Topolò in monte San Martino.

Reka, v kateri se je prijetno osvežiti, se na njenem bregu stiskati v objemu ljubljene osebe, gol ležati pod soncem in si šepetati ljubezen . . .

Vse to in več kot to, nama je pomenila Nadiža. Tudi enega najinih zadnjih potepov sva zmogla tam in bila presrečna, ker Sva.

Vreme nama je šlo na roko in vsaj pol poti navzgor bi zlahka zmogel v kratkih rokavih, če bi se mi le ljubilo sleči. Pot je bila ozka in blatna, tako da je čofotalo in drselo pod tačkami in nogami. Če sva se blatu umikala ob rob, pa naju je praskalo in bodlo robidovje, ki ga ni bilo dosti manj kot blata. Princeski je bilo malce lažje, ker je po blatu praskala z vsemi štirimi, pa tudi njen kožušček je bolje prenesel kak trn, kot moja gola koža.

Ko sva prišla do križišča, kjer so se poti razcepile na vse strani neba, sva se usmerila na kolovoz, ki naju je kaj kmalu spet pripeljal na ožjo, tokrat strmejšo stezico, ki naju je kaj kmalu privedla do cerkvice tik pod vrhom. Da sta bila kolovoz in stezica takisto blatna, ni da bi govoril, le robidovja ob poti ni bilo in sva lahko lomastila po svoje.

Na vrhu, ki je skalnat in s tem deloma upraviči laški dodatek monte, je sijalo toplo sonce, vetra pa ni bilo niti toliko, da bi ohladil pregreto čelo. Kot običajno sva nekaj malega prigriznila, jaz njenega ne, ona mojega en kanček, celo krhelj mandarine je ji je šel v slast.

Pikica moja, težko zdržim doma. Vsak kotiček Najinega doma me spominja nate, povsod si, tako in drugače. Tudi zunaj, v gorah, dolinah, v naravi, kjer nama je bilo vedno lepo, si povsod, tako in drugače. Veš, zunaj mi je lažje. Čutim, da sem ti bližje, lažje se pogovarjam s teboj, ti šepetam in lažje se zjočem, ko me zlomijo spomini. Pogosto tudi na glas. Le od srca nasmejal se že dolgo nisem. Tudi potihoma ne.

Povratek, lahko tudi sestop, ker je pač monte, sva opravila po isti poti. Druge poti, tudi krožne in druge vzpetine tam blizu, sva prihranila za prihodnjič. Lepo je imeti nekaj v dobrem.

Ne gori, ne doli grede, nisva srečala nikogar, le v vasici sem poklepetal s starejšim domačinom. V krajih, ki so onemu za hrbtom, tam, kjer imaš občutek, da se je čas ustavil, se z veseljem potrudim poklepetati v tujem mi jeziku. Laška beseda mi vse lažje steče z jezika, zadrege je vse manj, tako da . . . Več veš, več zveš, recimo.