sobota, 14. marec 2015

Monte Cumieli, Sella di Sant'Agnese, Forte di Monte Ercole, lago Minisini

Lahna sapica pihlja
skozi veje hoj zelenih,
na stezicah osamljenih
mislim nate, ljubica.


Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in, kar tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam.


                ( Dragotin Kette )

V petek sva zmogla še zadnjo od treh prvotno načrtovanih, tisto, za katero sem predvideval, da zna zaradi torkovega potepanja nad Zazidom počakati do jeseni. Je take vrste tura, da je eno dopoldne ali popoldne več kot dovolj, da jo opraviš in ker ni najbližje domu, ni napak, če si še kaj lepega za tisti dan omisliš.

Potovanje tja in nazaj je trajalo približno toliko časa, kot sva ga potrebovala za turo, vključno s počitki. Bilo je čudovito, vse troje, potovanje, potep in počitek.

Iz Ospedaletta ( Ospedâl Piçul  ) sva se zapeljala do konce ceste, tik pod utrdbo Monte Ercole, kjer sva pričela s potepom. 

Utrdbo, do katere sva prišla v nekaj minutah, sva si ogledala bolj površno. Prav v vsako zgradbo se nama ni dalo pokukati in prav na vrh utrdbe se nama tudi ni ljubilo stopiti. 




Raje sva nadaljevala po ozki cestici, kolovozu, mestoma tlakovanem, v smeri najinega hriba. Bilo je prijetno toplo in pot zelo razgledna, užitek je bilo hoditi v breg, zatopljen v spomine in razmišljanja.



Tlakovan kolovoz je višje prešel v makadam in kmalu zatem sva prispela do razpotja ; levo je šla pot na vrh hriba, desno pa v smeri sedla Sant'Agnese.


Prvo sva se povzpela na vrh, kjer ni ne križa, ne vpisne skrinjice z žigom. So le prekrasni razgledi in visoka suha trava, na in v kateri je čudovito ležati pod toplim soncem. Tudi midva sva. 




Potem sva se vrnila do razpotja in se po cesti spustila do sedla, kjer stoji nekaj hiš in cerkev Sant'Agnese. Čudovito in z okusom obnovljeno, počutila sva se kot v pravljici, ko sva si tam privoščila daljši počitek, med katerim sva se tudi okrepčala in odžejala.







V dolino sva vrnila po isti poti ; anello, katerega tako rada narediva, naju tokrat ni zamikal. Morda nekoč, ko se bova, če se bova, v te konce podala iz Pušje vasi ( Venzone, Vençon ).



Med sestopom sva uživala v razgledih, se nekajkrat zdrznila, ko je zašumelo v travi ob poti in se za konec sprehodila še ob jezercu Minisimi.



Kot sem na začetku zapisal, ni napak, če si zaradi krajše ture še kaj lepega za povrh omisliš. Midva sva si.


Domov sva potovala preko Predela in Vršiča, zato, da sva preživela čudovito popoldne in večer v Trenti. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar