nedelja, 31. maj 2015

Lipnik - Monte Schenone

Tam gori je doma samota. Tako ti je, kot da bi njeno tiho oko nenehno počivalo na tebi. Nič se ne gane. Življenje in hrup sveta sta daleč, tja ne prodre noben glas. Prisluhneš in slišiš edino utrip lastnega srca. Tu je kraj, če hočeš biti sam s seboj.

                                   ( Julius Kugy , Iz življenja gornika ) 

Naborjetske gore so sramežljivo skrite v senci mogočnih Montaža in Viša in jih komaj opaziš. če jih gledaš iz kakega karnijskega vršaca na drugi strani doline. 

Na Lipnik in Vrh Dunje sem se po res dolgem času spomnil med minulo turo, ko sva se s princesko preganjala po hribih in dolinah nad Ukvami in se je oko pogosto zazrlo v dalj onstran doline. Doma sem pobrskal po literaturi ter pokukal na zemljevid in želja obiskati omenjena vrhova je postala tako močna, da sva navkljub ne ravno obetavni vremenski napovedi v soboto odpotovala na potep. Zaradi vremena sem malce prilagodil najine namere ; odpravila sva se samo na Lipnik, krožno turo, vključno Vrh Dunje in sestop po drugi poti, pa prihranila za čas, ko bodo macesni v zlati barvi žareli.

Cesta iz Pietratagliate do planine Poccet ( Malga Poccet ) je bila res ozka, tunel nič manj, a ker sva tako ozkih in tudi kake ožje vajena, večje sile ni bilo. 


Na planini je bilo zgodnji uri navkljub precej toplo in gore so zakrivale meglice, ko sva na prvem ovinku zapustila cesto in stopila v gozd. Lepa in zložna steza naju je popeljala do zavetišča (ricovero) Jeluz, malce višje sva se sprehodila skozi čudovit macesnov gaj in še malce višje že zagledala sedelce, škrbino med Lanežem in Lipnikom ( Clap del Jovel in Monte Schenone ). 







Še pred škrbino nama je korak zastal, ko sva ga zagledala, skrivajočega se v prosojnih meglicah : 
"In naj se pokaže kjerkoli že, ni nam treba pogledati na zemljevid ; ni dvoma, to je on - Montaž." (Julius Kugy)


Princeska je bila uvidevna in je zmogla moj tempo, tako da se mi ni bilo potrebno preveč gnati. Na škrbini sva malce počila, se razgledala, potem pa po čudovito speljani poti stopila še tisto nekaj malega do vrha, katerega križ se je videl že od daleč. 





Ko sem na vrhu sedel na skale in se zazrl proti Montažu je bilo natanko tako, kot pravijo Kugyjeve besede v uvodu. Kar dolgo sva bila sama s seboj, preden sva se odpravila nazaj dol. 



Pot do Vrha Dunje ( Jof di Dogna ) je bila razvidna in prav lepo se bo jeseni vrniti in narediti anello s povratkom preko sedla Bieliga in Lipaljske planine ( Malga San Leopoldo ).  



Tudi med sestopom se nama ni nikamor mudilo, lepo zložno sva jo ubirala navzdol in vmes tudi malce počila. 




Planina ni več samevala, ko sva se vrnila. Pripravljali so se na začetek poletne sezone, iz dimnika se je kadilo in če bi se s princesko potepala dan kasneje, bi si že lahko privoščila katero od domačih dobrot. 



Zna biti, da sva bila tokrat tu tik pred in da bova naslednjič tu tik po tem, ko je kmečki turizem odprt za obiskovalce. Da bova ponovno tu, pa zagotovo drži.

torek, 19. maj 2015

Kok , Lepi Vršič , Konjščica , Starhand

Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost.

        ( Antoine de Saint - Exupery  )


Globoko sem moral pobrskati po spominu, da sem se domislil današnje ture, katero sem že davno uvrstil na seznam želja. Dve desetletji in nekaj drobiža let nazaj, ko sem vrh Lepega Vršiča prvič zmogel na turnih smučeh in so se mi odprla nova obzorja. 


V petek sem razmišljal kam v nedeljo, pa je bilo toliko idej in želja, da sem raje prenehal razmišljati. V soboto, med potjo v Trento, sem razmišljal naprej in ko sem se vračal domov, sem vedel kam.

Ko sva pričela s potepom, so bili zahodni Julijci zaviti v oblake, naju pa je prijetno grelo sonce v svežem jutru. Korak je bil zaspan, če bi naju kdo gledal, bi si zagotovo mislil, da se nama ne ljubi kaj dosti.



Po mestoma precej strmi  poti sva jo ubirala navkreber in šele nekje na pol poti do sedla nama je korak stekel kot se spodobi. Na sedlu med Kokom ( Kuk, Monte Cocco ) in Lepim Vršičem ( Cima Bella, Schönwipfel ) je še sijalo sonce, ko sva prisopihala na vrh Koka pa se je vreme tudi pri nama skazilo, veter je hladneje zavel, zato se zgoraj nisva dolgo zadržala.






Nazaj dol do sedla je šlo hitreje kot od sedla naprej gor, tudi lažje, a ker Lepi Vršič ni bil ne daleč, ne visoko, sva hitro zmogla do vrha. Razgledi so bili vremena radi manj obsežni, kot sem jih z vrha vajen pozimi, a vseeno dovolj daljnosežni, da se je videlo precej dlje kot do tam, kamor sva nameravala. Ker je tudi tu vel hladen vetrc in se je sonce skrivalo za oblaki, sva ne da bi počila nadaljevala s potepom.






Malce po stečinah in malce po svoje sva sestopila do sedla Mrzli studenec ( Forcella di Fontana Fredda, Kalten Brunner ), kjer je spet posijalo sonce, zato sva si privoščila nekaj počitka pred najinim predzadnjim vzponom. Po lepi stezici sva jo ubrala navkreber, kmalu zagledala križ vrh Konjščice ( Monte Sagran, Zagranberg ) in nekaj okljukov zatem že sedela na mehkih travah tik vrha. Vreme nama je šlo na roko, tako sonce kot vetrič sta bila prijetna, zato sva dolgo posedala zgoraj in si temeljito privezala dušo. Princeski je šlo jabolko tako v slast, da sem ji privoščil večjo polovico.





Ko sva se naveličala lenarjenja, sva se lotila zadnjega doli gori. Nadaljevala sva proti Starhandu in ko sva prišla pod vršni del se je princeska neusmiljeno zagnala v breg, da sem ji komaj sledil do vrha. Kot da bi vedela, da gre za zadnji vzpon. Če naju je na Koku zeblo in nama je bilo na Lepem Vršiču hladno, nama je bilo na Konjščici toplo in na Starhandu vroče. Skoraj. 






Sestopila sva preko planine Dolinice ( Dolinza Alm ) do sedla Lom ( Sella Lom, Lom Sattel )  in od tam mimo koče Nordio-Deffar do izhodišča. Pot je vodila v prijetni senci gozda, tako da vročina ni bila moteča.



Nadvse prijetna tura, zato zna biti, da ni bilo zadnjič. 




V Ukvah sem še pogledal za izhodiščem prihodnjega potepa, potem pa sva odpotovala domov.

Zagotovo nisva šla kar naravnost, saj sva prišla precej daleč. In zmogla dokaj visoko.

sreda, 13. maj 2015

Mavrinc ( Špica v Sedelcih )

Čas je prazen prostor, ki ga izpolnijo šele dogodki, misli in občutja.

                     ( Wilhelm von Humboldt )

So dnevi, ki so kar tako in so dnevi, ki so !

To sem ti napisal, ljuba Maja, na začetku Najinega začetka. Prvih sva zmogla bore malo, druge sva živela ves čas.

Prazen prostor sva izpolnila s čudovitimi dogodki, prekrasnimi mislimi in toplimi, ljubečimi občutji.

Še posebej lep dan sva pomnila tako, da sva se ob letu osorej vrnila na kraj, kjer sva ga preživela. 

Torek je bil eden teh dnevov, zatorej sem vzel pot pod noge in se odpravil na Mavrinc obujat Najine spomine.





Dolgo sem sedel zgoraj na klopci, globoko zatopljen v spomine . . . .  

Vem, da veš, kako te pogrešam. Čutim.

=> fotografije Mavrinc Špica v Sedelcih