nedelja, 19. julij 2015

Komnica - Ferlacher Spitze

Nekoč pa s tabo sem se sprehajal,                      
se še spominjaš maj je cvetel.                          
In cvetja vonj je oba opajal
in tukaj veš, sem te objel.

Maj ni več in ti odšla si,
cvet v slovo si mi pustila.
Po poteh kjer sva hodila,
sam zdaj hodim, deklica ti.


               ( Gu-Gu )

Malce pred tretjo je zadišalo po kavi . . . 

Ko sva nekaj po peti parkirala na koncu asfaltne ceste v zaselku Kopanje (Kopain) nad Zgornjimi Borovljami (Oberferlach) in se koj zatem odpravila proti Bertahütte,  je bilo jutro sveže in hladno, skoraj da si lahko vonjal dež, ki je padal ponoči. 




Pol poti do koče, tam nekje, sva morala po cesti in ker nama to ni bilo preveč po godu, so bili koraki kratki in počasni. Ko pa sva stopila na pešpot je princeska ubrala tak tempo, da sva vrh gore, pravzaprav hriba, dosegla hitreje kot je bilo napisano, da bova potrebovala do koče.

Rad imam tisti čas, ko ni več noč in dan še ni. Tudi tistega, ko ni več dan in noč še ni. Ta čas je najboljši čas, da se izgubiš sam v sebi, da odmisliš vse okoli sebe in se prepustiš spominom in željam . . .

Lahko bi se pošalil, da sva, ne prvič, s turo začela dvakrat ; prvič, ko sva odšla od avta in drugič, ko sva zapustila nebodijetreba cesto. Dežja ponoči je bilo ravno prav, da se po cesti ni preveč prašilo, ko je mimo pripeljal avto in da po poti ni bilo blata, po katerem bi drselo. Čeravno je bilo čutiti vlago v zraku, je bila hoja v hladnem in svežem jutru en sam užitek. Princeska je hitela kot že dolgo ne in želja po drugi kavi v koči, ki se je porodila še med vožnjo, je kmalu utonila v pozabo.  




Pri koči sva postala le toliko, da sem si znova ogledal severovzhodni greben Kepe, ki mi je zelo ljub in zna biti, da se ga po treh letih kmalu lotim v četrto, v prvo sam. 


Nad kočo se pot postavi pokonci in je vse do vrha pravi kolenogriz, zato sem menil, da bo princeskin tempo malce pojenjal. Pa se ni dala upehati in vrh sva dosegla skoraj pol hitreje, kot je časovnica pri koči obetala. Prvič ta dan sva morala pozdraviti, kmalu tudi odzdraviti, potem pa sva se na vrhu kar dolgo ukvarjala sama s seboj in drug z drugim. O razgledih vse najlepše, saj so bili izredno razgledni, čeravno nisva bila najvišje. Od koče gor je čudovit macesnov gozd in zaželel sem  si ponovnega obiska v jeseni, ko se bodo macesni odeli v zlato in ko bo Kepa vsaj malce zasnežena. 








Za sestop sem izbral drugo pot, tisto, ki naju je povedla do Koče nad Arihovo pečjo na Bleščeči planini (Rossalm) in od tam na izhodišče. Tako sva naredila krožno turo in dobesedno obkrožila Komnico. Obe poti, 680 navzgor in 679 navzdol, sta naju vodili po gozdu, tako da sva bila sonca in njega toplote še največ deležna na vrhu in na krajšem melišču med sestopom. V senci nama je bilo na trenutke celo hladno. Od vrha do razpotja blizu koče smo se nekajkrat pozdravili, drugače pa sva bila ves dan sama, skoraj kot od boga pozabljena.







Avto naju je pričakal v senci košatega drevesa, tik poleg pa so meketale koze in kozice, ki so naju prijazno pozdravljale. Ker je bil tam tudi vodnjak in ker drugih ni bilo, sem se kar tam preoblekel in osvežil, preden sva odrajžala na še eno dogodivščino nedaleč stran.



Zadnje čase s princesko po turi rada zaplavava in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Blizu Borovelj je čarobno jezerce Ressnig, ki ima kot marsikatero drugo na sosednjem Koroškem ograjen prostor ob obali, namenjen kosmatincem. Pasji lepotci princeske niso zanimali, lepotice še manj, komaj je pričakala, da se je zapodila v vodo. Dolgo časa in daleč ven sva plavala, se nato zunaj igrala, pa spet in spet . . .   




Ker so obeti o manj vročih dnevih neobetavni, zna biti, da bova kmalu spet iskala poti na severnih pobočjih, v senci košatih dreves in kjer ne bo daleč kaj plavalno primernega. Da bi vsled vročine doma čepela, pač ne gre.

ponedeljek, 13. julij 2015

Monte Lastroni

So dnevi, so leta in so pomladi, ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.

                              ( Pablo Neruda )

Konec dneva je števec v avtu pokazal slabih šeststo prevoženih kilometrov in ura na roki dobrih dvajset ur potovanja. Začela sva kmalu po tistem, ko se je dan pričel in končala, tik preden se je iztekel. Gora, na katero sva se povzpela, je bila daleč in visoka, morje, v katerem sva plavala, je bilo toplo in slano, tam doma je bilo prijetno, kot je lahko samo doma prijetno in izlet na Goro, kjer sva prižgala svečko moji pikici, je bil poln čudovitih spominov. 

Ker nama rana ura ne dela preglavic, sva zdoma odpotovala pol ure prej kot pogosto vstajava, to je ob pol četrti zjutraj. Princeska je med potjo spala kot običajno, jaz pa sem po dolgem času poslušal zgoščenko s pesmimi Saše Pavček Obleci me v poljub. Čudovito !

Gore so bile obsijane s soncem, ko sva v Cima Sappadi zavila v Val Sesis, Baita Rododendro, nekaj kilometrov dalje in nekaj sto metrov višje,  pa je bila še v globoki senci, ko sva tam parkirala vozilo. Po mostičku sva prekoračila Piavo in se po poti 138 odpravila proti vrhu. V gozdu je bilo precej hladno, ko pa sva prišla višje in je sonce zmoglo skozi krošnje dreves, je postalo prijetno toplo. Ob poti in preko nje je vsake toliko tekel potoček, kateri je poskrbel za suho grlo in pregreto čelo. Pot nama je šla dobro izpod nog in kmalu sva stopila iz gozda na plano, ne dosti zatem pa že dosegla razpotje, kjer ena pot pelje do smučišča nad Sappado in druga, najina, do jezerca Laghi d`Olbe, kjer greš levo na Passo del Mulo in desno na Monte Lastroni. 







Ovinek ali dva pod jezercem so naju pozdravile krave, ki so pričele z jutranjo pašo in čeravno so se nama zdele precej prijazne, sva mimo njih  in med njimi šla počasi in previdno. Kmalu se nama je pokazala kapelica na gričku in ko sva zmogla do nje, se je pod nama pokazalo še jezerce v vsej svoji lepoti. En tak prav poseben občutek me je prevzel, morje čustev me je preplavilo, da je malo manjkalo in bi se zjokal kot otrok. Spomini, tudi tisti naj najčudovitejši, znajo biti še kako boleči. Usedel, bolje rečeno sesedel, sem se na klopco poleg kapelice in privoščila sva si dolg počitek. Oba sva nekaj malega pozajtrkovala, princeska že v drugo, si oddahnila in se pretegnila, tudi razgledala, potem pa počasi, res počasi, nadaljevala z vzponom. 











Svizcev je bilo vse polno in včasih je kakšen zabrlizgal nesramno blizu. Od jezerca dalje je bila pot zložna in razgledna, v užitek nama je bilo pohajati po njej in ko sva zagledala križ vrh gore, nama je bilo skoraj žal, da sva z vzponom pri kraju. Ko sem stal poleg križa in si ogledoval okoliške gore, se mi je skoraj zavrtelo v glavi, saj sem se vseskozi obračal in obračal, da bi oko zmoglo zaobjeti vso lepoto. Peralba, Chiadenis, Avanza, Palombino, Cavallino . . .  In seveda izvir Piave, globoko spodaj pod nama. Kdo ve, ali znajo tudi psički uživati v razgledih . . . 


















Sestop do jezerca je minil kot v sanjah, skoraj kot da bi samega sebe gledal kako sestopam. Pri jezercu sva prvič ta dan morala pozdraviti in potem smo se pogosto pozdravljali vse do tistega razpotja, kjer sva šla midva levo dol in so iz desne, od smučišča, prihajali gor. Spet se nama je obrestovalo rano vstajanje, saj sva bila ves čas vzpona sama in sta  bila jezerce gor grede in vrh gore samo najina. 








Do doline sva jih srečala še nekaj, jih tudi pozdravila, dvakrat pa sva se morala celo na kratko ustaviti, da so lahko otroci božali princesko. Potočki ob poti so bili navzdol grede še bolj dobrodošli, Piava pa je poskrbela za osvežitev pred vrnitvijo v dolino.








Na Primorsko sva potovala po avtocesti. Je bilo hitreje in udobneje. V Gorici sva polizala tri kepice, se potem zapeljala na Sveto Goro prižgati svečko moji pikici, nato pa odšla domov. Po kavici smo se zapeljali do gostišča nad mestom in se posladkali s slastnimi palačinkami, ki slovijo daleč naokoli. Prijetno je bilo posedati v senci košatega drevesa, klepetati o tem in onem in obujati spomine. Med klepetom me je prešinilo, da je od Solkana do obale precej blizu in ker ura ni bila prepozna, ko smo se vrnili domov, sva se zapeljala še do Sesljana in se okopala v morju. Ne da se povedati, kako zelo sva uživala. 







Ko sva se odpravila proti avtu je bilo že precej temno, ko pa sem nekaj kasneje parkiral pod solkanskim mostom, je bila zunaj že trda tema. Pozna ura je bila in zadnji lunin krajec je medlo svetil, ko sem prižigal drugo svečko in ji šepetal, preden sem se s solznimi očmi za nekaj časa poslovil . . .  

Pot sem domov so nama popestrile Ježkove pesmi, misli pa so že uhajale k prihodnjim potepom . . .

=> fotografije Monte Lastroni