se še spominjaš maj je cvetel.
In cvetja vonj je oba opajal
in tukaj veš, sem te objel.
Maj ni več in ti odšla si,
cvet v slovo si mi pustila.
Po poteh kjer sva hodila,
sam zdaj hodim, deklica ti.
( Gu-Gu )
Malce pred tretjo je zadišalo po kavi . . .
Ko sva nekaj po peti parkirala na koncu asfaltne ceste v zaselku Kopanje (Kopain) nad Zgornjimi Borovljami (Oberferlach) in se koj zatem odpravila proti Bertahütte, je bilo jutro sveže in hladno, skoraj da si lahko vonjal dež, ki je padal ponoči.
Pol poti do koče, tam nekje, sva morala po cesti in ker nama to ni bilo preveč po godu, so bili koraki kratki in počasni. Ko pa sva stopila na pešpot je princeska ubrala tak tempo, da sva vrh gore, pravzaprav hriba, dosegla hitreje kot je bilo napisano, da bova potrebovala do koče.
Rad imam tisti čas, ko ni več noč in dan še ni. Tudi tistega, ko ni več dan in noč še ni. Ta čas je najboljši čas, da se izgubiš sam v sebi, da odmisliš vse okoli sebe in se prepustiš spominom in željam . . .
Lahko bi se pošalil, da sva, ne prvič, s turo začela dvakrat ; prvič, ko sva odšla od avta in drugič, ko sva zapustila nebodijetreba cesto. Dežja ponoči je bilo ravno prav, da se po cesti ni preveč prašilo, ko je mimo pripeljal avto in da po poti ni bilo blata, po katerem bi drselo. Čeravno je bilo čutiti vlago v zraku, je bila hoja v hladnem in svežem jutru en sam užitek. Princeska je hitela kot že dolgo ne in želja po drugi kavi v koči, ki se je porodila še med vožnjo, je kmalu utonila v pozabo.
Pri koči sva postala le toliko, da sem si znova ogledal severovzhodni greben Kepe, ki mi je zelo ljub in zna biti, da se ga po treh letih kmalu lotim v četrto, v prvo sam.
Nad kočo se pot postavi pokonci in je vse do vrha pravi kolenogriz, zato sem menil, da bo princeskin tempo malce pojenjal. Pa se ni dala upehati in vrh sva dosegla skoraj pol hitreje, kot je časovnica pri koči obetala. Prvič ta dan sva morala pozdraviti, kmalu tudi odzdraviti, potem pa sva se na vrhu kar dolgo ukvarjala sama s seboj in drug z drugim. O razgledih vse najlepše, saj so bili izredno razgledni, čeravno nisva bila najvišje. Od koče gor je čudovit macesnov gozd in zaželel sem si ponovnega obiska v jeseni, ko se bodo macesni odeli v zlato in ko bo Kepa vsaj malce zasnežena.
Za sestop sem izbral drugo pot, tisto, ki naju je povedla do Koče nad Arihovo pečjo na Bleščeči planini (Rossalm) in od tam na izhodišče. Tako sva naredila krožno turo in dobesedno obkrožila Komnico. Obe poti, 680 navzgor in 679 navzdol, sta naju vodili po gozdu, tako da sva bila sonca in njega toplote še največ deležna na vrhu in na krajšem melišču med sestopom. V senci nama je bilo na trenutke celo hladno. Od vrha do razpotja blizu koče smo se nekajkrat pozdravili, drugače pa sva bila ves dan sama, skoraj kot od boga pozabljena.
Avto naju je pričakal v senci košatega drevesa, tik poleg pa so meketale koze in kozice, ki so naju prijazno pozdravljale. Ker je bil tam tudi vodnjak in ker drugih ni bilo, sem se kar tam preoblekel in osvežil, preden sva odrajžala na še eno dogodivščino nedaleč stran.
Zadnje čase s princesko po turi rada zaplavava in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Blizu Borovelj je čarobno jezerce Ressnig, ki ima kot marsikatero drugo na sosednjem Koroškem ograjen prostor ob obali, namenjen kosmatincem. Pasji lepotci princeske niso zanimali, lepotice še manj, komaj je pričakala, da se je zapodila v vodo. Dolgo časa in daleč ven sva plavala, se nato zunaj igrala, pa spet in spet . . .
Ker so obeti o manj vročih dnevih neobetavni, zna biti, da bova kmalu spet iskala poti na severnih pobočjih, v senci košatih dreves in kjer ne bo daleč kaj plavalno primernega. Da bi vsled vročine doma čepela, pač ne gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar