ponedeljek, 13. julij 2015

Monte Lastroni

So dnevi, so leta in so pomladi, ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.

                              ( Pablo Neruda )

Konec dneva je števec v avtu pokazal slabih šeststo prevoženih kilometrov in ura na roki dobrih dvajset ur potovanja. Začela sva kmalu po tistem, ko se je dan pričel in končala, tik preden se je iztekel. Gora, na katero sva se povzpela, je bila daleč in visoka, morje, v katerem sva plavala, je bilo toplo in slano, tam doma je bilo prijetno, kot je lahko samo doma prijetno in izlet na Goro, kjer sva prižgala svečko moji pikici, je bil poln čudovitih spominov. 

Ker nama rana ura ne dela preglavic, sva zdoma odpotovala pol ure prej kot pogosto vstajava, to je ob pol četrti zjutraj. Princeska je med potjo spala kot običajno, jaz pa sem po dolgem času poslušal zgoščenko s pesmimi Saše Pavček Obleci me v poljub. Čudovito !

Gore so bile obsijane s soncem, ko sva v Cima Sappadi zavila v Val Sesis, Baita Rododendro, nekaj kilometrov dalje in nekaj sto metrov višje,  pa je bila še v globoki senci, ko sva tam parkirala vozilo. Po mostičku sva prekoračila Piavo in se po poti 138 odpravila proti vrhu. V gozdu je bilo precej hladno, ko pa sva prišla višje in je sonce zmoglo skozi krošnje dreves, je postalo prijetno toplo. Ob poti in preko nje je vsake toliko tekel potoček, kateri je poskrbel za suho grlo in pregreto čelo. Pot nama je šla dobro izpod nog in kmalu sva stopila iz gozda na plano, ne dosti zatem pa že dosegla razpotje, kjer ena pot pelje do smučišča nad Sappado in druga, najina, do jezerca Laghi d`Olbe, kjer greš levo na Passo del Mulo in desno na Monte Lastroni. 







Ovinek ali dva pod jezercem so naju pozdravile krave, ki so pričele z jutranjo pašo in čeravno so se nama zdele precej prijazne, sva mimo njih  in med njimi šla počasi in previdno. Kmalu se nama je pokazala kapelica na gričku in ko sva zmogla do nje, se je pod nama pokazalo še jezerce v vsej svoji lepoti. En tak prav poseben občutek me je prevzel, morje čustev me je preplavilo, da je malo manjkalo in bi se zjokal kot otrok. Spomini, tudi tisti naj najčudovitejši, znajo biti še kako boleči. Usedel, bolje rečeno sesedel, sem se na klopco poleg kapelice in privoščila sva si dolg počitek. Oba sva nekaj malega pozajtrkovala, princeska že v drugo, si oddahnila in se pretegnila, tudi razgledala, potem pa počasi, res počasi, nadaljevala z vzponom. 











Svizcev je bilo vse polno in včasih je kakšen zabrlizgal nesramno blizu. Od jezerca dalje je bila pot zložna in razgledna, v užitek nama je bilo pohajati po njej in ko sva zagledala križ vrh gore, nama je bilo skoraj žal, da sva z vzponom pri kraju. Ko sem stal poleg križa in si ogledoval okoliške gore, se mi je skoraj zavrtelo v glavi, saj sem se vseskozi obračal in obračal, da bi oko zmoglo zaobjeti vso lepoto. Peralba, Chiadenis, Avanza, Palombino, Cavallino . . .  In seveda izvir Piave, globoko spodaj pod nama. Kdo ve, ali znajo tudi psički uživati v razgledih . . . 


















Sestop do jezerca je minil kot v sanjah, skoraj kot da bi samega sebe gledal kako sestopam. Pri jezercu sva prvič ta dan morala pozdraviti in potem smo se pogosto pozdravljali vse do tistega razpotja, kjer sva šla midva levo dol in so iz desne, od smučišča, prihajali gor. Spet se nama je obrestovalo rano vstajanje, saj sva bila ves čas vzpona sama in sta  bila jezerce gor grede in vrh gore samo najina. 








Do doline sva jih srečala še nekaj, jih tudi pozdravila, dvakrat pa sva se morala celo na kratko ustaviti, da so lahko otroci božali princesko. Potočki ob poti so bili navzdol grede še bolj dobrodošli, Piava pa je poskrbela za osvežitev pred vrnitvijo v dolino.








Na Primorsko sva potovala po avtocesti. Je bilo hitreje in udobneje. V Gorici sva polizala tri kepice, se potem zapeljala na Sveto Goro prižgati svečko moji pikici, nato pa odšla domov. Po kavici smo se zapeljali do gostišča nad mestom in se posladkali s slastnimi palačinkami, ki slovijo daleč naokoli. Prijetno je bilo posedati v senci košatega drevesa, klepetati o tem in onem in obujati spomine. Med klepetom me je prešinilo, da je od Solkana do obale precej blizu in ker ura ni bila prepozna, ko smo se vrnili domov, sva se zapeljala še do Sesljana in se okopala v morju. Ne da se povedati, kako zelo sva uživala. 







Ko sva se odpravila proti avtu je bilo že precej temno, ko pa sem nekaj kasneje parkiral pod solkanskim mostom, je bila zunaj že trda tema. Pozna ura je bila in zadnji lunin krajec je medlo svetil, ko sem prižigal drugo svečko in ji šepetal, preden sem se s solznimi očmi za nekaj časa poslovil . . .  

Pot sem domov so nama popestrile Ježkove pesmi, misli pa so že uhajale k prihodnjim potepom . . .

=> fotografije Monte Lastroni

Ni komentarjev:

Objavite komentar