nedelja, 30. avgust 2015

Cuel de la Bareta

Upanje je kot nočno nebo ; nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde.

                                                      ( Octave Feuillet ) 


Ker sva bila tistega dne ob tistem času edina v vasi in ker se je obema ljubilo poklepetati, je mojih nekaj italijanskih besed, povezanih v nekaj stavkom podobnega, zadostovalo, da sem jaz izvedel vse, kar me je zanimalo in da je on razumel, kako zelo všeč mi je vasica pod Monte Jovetom in nje okolica. Povedal mi je, starejši mož, ki je prišel pogledat, kako je njegova hiša prestala zimo, da cesta do vasi ni noben bavbav, je pa res nekaj ovinkov precej zavitih in ozkih, da si bom cerkev od znotraj najlažje ogledal poleti, ko bodo ob nedeljah maševali in da je pot na Cuel de la Bareto prehodna brez večjih težav. Ko sva se poslovila sem vedel, da ni daleč čas, ko se bom vrnil. Bilo je marca letos, v Patocu, med sestopom z Monte Jame.


Mislil sem, da se bom na Cuel de la Bareto odpravil spomladi, v mesecu maju. Ker pa je bilo drugih gora, dolin in tudi morja veliko in je konec maja prišel prej, kot sem mislil da bo, sem se veselil vzpona v jeseni. 

Potem pa . . . ni bila jesen, bila je zadnja avgustovska sobota, nisem bil sam, bili smo taisti trije kot minuli konec tedna in ni bila Poldašnja Špica, o kateri smo sprva razmišljali, bila je Cuel de la Bareta.

Avtomobilov je bilo kar nekaj na parkirišču pod cerkvijo, ko smo se pripeljali v vas in cesta do vasi res ni bila nič posebnega. Tam, kjer se najraje potepam, jih je bilo že precej nekaj ožjih in strmejših in nič manj zavitih. 


Počasi smo se sprehodili skozi vas, pozdravili nekaj domačinov, potem pa stopili vrhu naproti. Do razpotja na Stavolo del Chinop, kjer je stik z Via Alto in kjer si približno na pol poti, merjeno v višino, smo zmogli hitro in ker so bile tam klopi in miza in senca, smo malce posedeli, pokramljali in se odžejali. 




Po počitku smo nadaljevali z vzponom, čeravno smo dolgo časa hodili bolj ali manj po ravnem. Obkrožili smo Monte Jovet, prečili pobočja po mestoma podrti poti nad škrbino Galandin in pri tesni Rio Fontanis prišli približno na pol poti, merjeno v dolžino. Večji del poti do sem smo hodili v senci, katera je bila ponekod tako senčna, da nam je na trenutke postalo celo malce hladno. Ko smo se osvežili v mrzlem potoku smo nadaljevali do sedelca, kamor iz druge strani pripelje pot iz Dunje ( in je uradno zaprta ), od tam do vrha pa je bil le še sprehod. 








Nadvse lepa pot je bila za nami, samotna in divja. Zlahka sem si predstavljal, kako zvečer nekje pod vrhom gori nasekano rušje, ob katerem sedi Kugy v spremstvu Pesamosce ali Ojcingerja in uživa ob pogledih na sončni zahod za, njemu tako ljubim,  Montažem . . . 

Razgledov z vrha se ne da opisati, potrebno jih je doživeti - zahodne Julijske Alpe in njih predalpski svet ter Karnijske Alpe so se nam razodele v eni lepših, če ne najlepši in še nikoli videni podobi. 




Čeravno je bilo precej toplo in je bilo vetra premalo, da bi nas zmogel prijetno ohladiti, smo zgoraj kar dolgo posedali. Potem, ko smo se podprli in spočili, smo si pred povratkom ogledali še podzemlje Cuel de la Barete. Tudi tem krajem vojna ni prizanesla, zato je vrh preluknjan po dolgem in počez, rovi pod njim taki, da pomisliš, da bi se znal izgubiti v njih in nekaj zapuščenih zgradb okoli vrha tako ohranjenih, kot da ne bi bile pred nepolnim stoletjem zgrajene. 



Med sestopom smo, tako kot gor grede, dvakrat počili. V tesni Rio Fontanis smo se osvežili in si natočili sveže, hladne vode in na razpotju Stavolo di Chinop smo posedeli, ker smo vedeli, da nam bo zadnji del sestopa vroče.







V Patocu smo se v vodnjaku nad parkiriščem očedili, osvežili in odžejali, vmes dodobra prezračili vozilo, katerega sem prestavil v senco in se potem odpeljali v Reklanico, kjer smo si privoščili skodelico kave in lonček sladoleda. Vsak.

Ker imam ogled cerkve še v dobrem, ker bi znal biti potep iz Patoca do Pecola čudovito lep in ker je tu blizu še kar nekaj lepih gričev, hribov in gora, zna biti, da se vrnem. Zelo zna biti.

nedelja, 23. avgust 2015

Monte Zermula ( ferrata Amici della Montagna )

Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
 

                                              ( Siddhartha Gautama Buddha )

Zimo in pomlad sem potreboval zase; za potepanje po poteh, po katerih sva se potepala z Majo, za vzpone na gore, na katere sva se želela povzpeti, za nočna šepetanja, ko jo obiščem in ji prižgem svečko ...
Za branje knjig, katere sem prebral že kdo bi vedel kolikokrat in vedno znova našel kaj novega, kaj na novo razumel, si kaj na novo razlagal ... Messnerjeva Na meji smrti, Hessejeva Siddharta in ne nazadnje Ping od Avery Golda so knjge, ki jih lahko bereš vse življenje in ni nič narobe, če jih nikoli ne pospraviš  z nočne omarice.

S tistimi, ki smo si blizu, smo bili pogosto skupaj, čeravno smo se poredko srečali. Potem pa je prišel čas, ko je bil ravno pravi čas, da se mi trije zopet najdemo. In smo se našli, malo zaradi tradicije in malo zato, ker smo tako navajeni, tam, kjer se običajno najdemo, nedaleč od Trbiža. Bilo je, kot da smo se nazadnje videli teden dni prej, pa smo se pravzaprav konec septembra lanskega leta nazadnje nekam skupaj odpravili. 

Ko smo na Lonicah stopili na pot, so bile okoliške gore obsijane s soncem, bilo je sveže in bili smo skoraj sami. Prišli smo ravno ob pravem času, da so tisti pred nami že odšli na pot in da tistih za nami še ni bilo.



Kamorkoli si se ozrl, vse mi je bilo znano, skoraj vse že prehojeno, prijetno domače. Do vstopa v ferrato smo skozi pravljičen macesnov gozd zmogli hitro, saj smo si imeli veliko za povedati in nam je pot šla skoraj sama izpod nog. Tisti, ki so bili pred nami, so bili že visoko, ko smo se opremili, za nami ni bilo nikogar in tako smo vzpon do grebena zmogli tako kot nam je najljubše, to je brez gneče. 





Ferrata, po kateri sem se že povzpel pred mnogimi leti, je čudovita. Ponekod potrebuješ moč in spretnost, ponekod samovarovanje skorajda ni potrebno in ponekod le zložno hodiš navkreber. Vmes pa se najde tudi kaka travnata polička, kjer malce počiješ in kakšno rečeš in hitro, morda celo prehitro, pogledaš prek roba na drugo stran. 








Vršaci karnijskih Alp blizu in najbližje in vršaci zahodnih Julijskih Alp malce manj blizu so bili kot na razstavi. 


Zgoraj, pri križu, je dovolj prostora, da smo se lepo porazporedili s tistimi, ki so že bili tam in s tistimi, ki so prišli za nami in vsak po svoje uživali vsak na svojem koščku trave ali skale. 




Hrane in pijače smo imeli vsi skupaj precej s seboj, zato smo kar dolgo počivali zgoraj, da smo večji del pojedli in popili in se vmes tudi o marsičem pogovorili. 

So ljudje, ki so, kar so in so taki, kot so. Pri njih, z njimi, čas ne igra nobene vloge in četudi pretečejo meseci, da ne rečem leto, med enim in drugim srečanjem, je tako, kot da bi bilo vmes le nekaj ur ali največ kak dan. In so drugačni ljudje in je z njimi drugače.

Sestop z vrha do sedelca Forca di Lanza je bil en sam užitek, počitek ob studencu pod Zuc della Guardia nič manj. 







Tudi tu smo kar dolgo posedeli, saj sta bila prostorček in vreme kot naročena za to. 

Spominjal sem se, kako sva z mojo pikico uživala ob tem potočku na poti navzgor, ko sva si tu privoščila zajtrk in kako prav nama je prišla hladna pijača, katero je v potok skrila moja ljuba, na poti navzdol. Spominjal sem se vsakega poljuba in objema tistega dne, najinih pogovorov, njenih žarečih očk in njenega čudovitega nasmeha . . . 



Po tistem, ko smo se vrnili na prelaz in potem, ko smo popili kavico na planini, smo nakupili dobrote za domov, nekaj sira in skute. Pred sirarno smo poklepetali z domačinom, beseda je dala besedo in izvedeli smo, da je pozimi na planini odprta zimska soba v enem od objektov in skoraj v en glas smo si dejali, da bomo to s s pridom izkoristili, ko bo napočil čas za turno smuko.



Prekrasen dan je bil in čudovita družba. Ni daleč dan, ko se bomo spet skupaj potepali in kmalu po tem, ko bomo opravili nekaj naslednjih potepov, zna biti, bodo že smuči na vrsti. 

Ne samo pozimi in spomladi, tudi prej in potem in vmes potrebujem čas zase ; za samotne poti, za spomine, za knjige in še marsikaj . . . . da bo potovanje po tej eni in edini poti, ki mi je dana, vredno poimenovanja potovanje in da se bo česa spominjati in imelo kaj povedati, ko bo se bo potovanje bližalo koncu  . . .

=> fotografije Monte Zermula (ferrata Amici della Montagna)