sreda, 28. oktober 2015

Poludnik - Poludnig

Ne to, kar doživljamo, temveč način kako doživljamo, tvori našo usodo.
       
                                   ( Marie von Ebner - Eschenbach )

Tisti čas, ki nama ga je nesmiselno prestavljanje ure podarilo, se nama je zdelo smiselno preživeti v topli postelji. Kljub temu sva točno ob uri odpotovala zdoma.  

Skoraj ob istem času kot včeraj sva prispela v Trbiž, kjer sva zavila proti Avstriji in se po Ziljski dolini zapeljala do Šmohorja, od tam pa po gorski cesti do parkirišča pod Egger Alm. 


Po cesti sva se odpravila proti kočam na planini, od tam nadaljevala po drugi cesti pod najin hrib in tam prišla na pešpot, ki naju je prek sedla Schlosshüttensattel pripeljala na zahodni greben Poludnika. V gozdu je bilo na poti nekaj pomrznjenega snega, ki je bil shojen in na katerem je drselo, zato sva raje hodila tik ob, višje na grebenu pa je bila pot kopna in se je bilo užitek vzpenjati po suhih travah. Malce pod vrhom sva srečala nekaj njih, ki so sestopali, tudi dva kosmatinca sta bila med njimi in ko sva stopila pod križ na vrhu sva bila sama. 







Dolgo časa sva posedala zgoraj, pustila soncu da naju razvaja, malce pojedla in popila in uživala v čudovitih razgledih. Ker so vrhu namerili tisočdevetstodevetindevetdeset metrov v višino, sem moral princesko vzeti v naročje, da je tudi ona vdihnila nekaj visokogorskega zraka. 





Ko sva dobila družbo smo prijetno poklepetali, potem pa sva se odpravila navzdol. Sestopila sva v drugo smer, po severovzhodnem grebenu do Poludniger Alm, od tam pa malce po gozdni cesti in malce po pešpoti do prekrasnega jezera Egger Alm See, kjer sva si še enkrat privoščila daljši počitek. 





Čudovito je bilo posedeti nad jezerom, obsijan s soncem in zatopljen v spomine. Princeska običajno sili v vodo, saj je navdušena plavalka, tokrat pa se je povsem mirno sprehajala tik jezera, niti tačk ni namočila vanj. Je že vedela zakaj.



Na planini sva si ogledala še nekaj starejših koč in cerkev nad njimi, potem pa počasi stopila še tisto nekaj malega nazaj do izhodišča.



Kar prav sem storil, da sem z obiskom Poludnika odlašal tako dolgo. Poleti je gneče preveč, živina je na paši, sedaj, po koncu sezone, pa je bilo nas pohodnikov le nekaj in sprehajalcev ob jezeru ne dosti več. Nekoč bi se bilo lepo sprehajati tod pozimi, na smučeh. A kaj, ko je cesta pozimi zaprta, peš iz doline pa je tako zelo daleč in visoko.  Kdo ve . . . 

Pale di San Lorenzo - Ringmauer

Sneženi prt zemljo odeva,
krasna pod njim sta gozd in plan;
z neba jasneje sonce seva
kot je sijalo letni dan.


             ( Simon Gregorčič )      

Med tednom smo se trije, ki smo se letos že potepali skupaj, zmenili za turo in ko smo vedeli kam in kdaj, se nam je pridružila še četrta in kmalu zatem še peta. 

Čeravno so bili vsi sedeži v avtu zasedeni in prtljage kar nekaj, je avto kot za šalo zmogel strmo cesto do Lonic. Le tam, kjer ni bilo dovolj prostora, da bi bili s kravo vštric na cesti, je bilo potrebno malce pomoči, da se je živina umaknila, jaz se z avtom nisem imel kam. Ko smo prispeli na prelaz je bilo sončno in toplo. Tako toplo, da sem spet začel v kratkih rokavih in brezrokavniku, čeravno se je nekaj njih na pot odpravilo v dolgih rokavih in v vetrovki za povrh. 


Prvih nekaj sto metrov smo morali po cesti, potem pa smo zavili v gozd in zagrizli v breg. Strmina je kmalu popustila in zložna pot nas je prek močvirnatega terena vodila proti planini, kjer stoji Casera Cordin. 




Tam smo se okrepčali in odžejali, vmes prijetno poklepetali, potem pa počasi nadaljevali z vzponom. Kmalu smo zmogli do grebena, kjer poteka meja med našima zahodno in severno sosedo in kjer je sedlo Sella Cordin. Po laški strani smo nadaljevali do skoraj pod Cimo di Lanza, kjer smo zavili levo navzgor in čez drn in strn dosegli vršno pobočje Pale di San Lorenzo.





Vrh, za katerega skorajda ne veš da je vrh, saj zgoraj ni ne križa, ne kamnitega možica, le mejni kamen in strelski jarek iz nekih davnih, krutih časov. 



Razgledi so bili prelestnemu dnevu primerni, tudi Monte Pelmo, na katerega se odpravljamo že nekaj let, se je imenitno videl. Ker nam ni bilo do tega, da bi posedali na snegu, bilo ga je za dva do tri prste na debelo, smo se odločili, da se bomo nastavili soncu in si privoščili počitek nižje, pri Atilovi jami. 



Sestop z vrha smo prav tako opravili čez drn in strn, vsak tam, kjer se ji je, se mu je zdelo najlažje. Potem smo imeli še malo rušja in nekaj blata in kmalu smo se posedli pred vhodom v jamo, ki je bolj votlina kot jama. Sonce je prijetno grelo, vetra ni bilo in počitek je res prijal. Tudi globoko v votlino smo zmogli, saj smo imeli svetilke s seboj in ni bilo bojazni, da bi v temi zabredli v vodo, ki je tekla po dnu. 



Atilovega zaklada ( klik ), ki naj bi bil po eni od legend skrit v votlini, tudi mi nismo našli. 

Foto: Eka
Nazaj do prelaza ni bilo daleč, tja smo prispeli ravno ob pravem času, da smo še zmogli posedeti zunaj na soncu in si privoščiti okusen cappuccino.





Sobotno popoldne se je prevesilo v večer, ko so se v Trbižu naše poti razšle. Ko smo se poslavljali smo se strinjali, da ne bo napak, če se kaj kmalu spet skupaj nekam odpravimo.

torek, 20. oktober 2015

Gradež

Noč je in iz studencev brizgajo višji zvoki. Tudi moja duša je brizgajoči studenec.

                                                         ( Friedrich Nietzsche )

Gradež sva z Majo rada obiskovala, še najraje med oktobrom in majem. Plaže so bile prazne, užitek je bilo hoditi po mehki mivki tik morja, bos, če nama je šlo vreme na roko in v vodi do gležnjev, če sva zmogla dovolj poguma vsled mrzlega morja. V starem delu mesteca sva imela izbrano gelaterio ( klik ), kjer sva se rada posladkala in Najine skrite ulice in uličice, po katerih sva se rada sprehajala in kjer sva se rada stisnila v objem in drug drugemu kradla poljube. Kadar sva si zaželela daljšega sprehoda sva začela in končala v Pineti, hoje sem in nazaj se je nabralo skorajda za krajši hribovski potep.

Čeravno rad potujem, mi samo potovanje sem ter tja običajno ni dovolj. Rad si še kaj ogledam in se kje sprehodim, bodisi tam, bodisi vmes nekje. In tako sem razmišljal kaj bova v ponedeljkovemu popoldnevu, ko bova šla po med v Vipavsko dolino, poti tja in nazaj dodala. Da se bova potem odpravila tja domov, v Solkan, je bilo samo po sebi razumljivo, ker pa sta tako popoldan kot večer dolga, čeravno je svetlega dela dne vse manj, sem čutil, da to ne bo dovolj. In sem razmišljal in se spominjal in se spomnil. 

Ko sva se peljala mimo odcepa za Marino Julio, kamor sva z mojo pikico rada hodila plavat, pogosto ponoči, je bilo sonce že tako nizko, da se je skoraj dotikalo tal in ko sva bila onstran Soče, je utonilo v morju. V Gradež sva prispela v temi, osvetljeno mestece je delovalo čarobno, bilo je skorajda tako, kot je za božično novoletne praznike. Sprehodila sva se po starem in po novejšem delu mesteca, šla do obale tu in do obale tam in se na kratko pomudila pred čudovito baziliko svete Eufemije, v kateri so tla prečudovit mozaik. Na trgu pred baziliko sva pogosto postala tudi z mojo pikico in ugibala kako so živeli pred nekaj sto leti. Gelateria, ki je takoj za vogalom, je bila zaprta, kar naju ni prav nič potrlo, saj je bil večer hladen in bi bolj kot sladoled prijal topel napitek. Z vejico dišečega rožmarina za Majo sva odpotovala tja domov.







Cesta do Solkana je bila prazna, skoraj, ne pomnim kdaj je bilo na njej tako malo prometa. In doma je bilo tako prijetno, da je bilo zopet zelo kasno, ko sem obiskal mojo pikico. 

Tako spokojno je tam, ko je tema, ko je Sveta Gora osvetljena in ko je Sabotin le senca na nočnem nebu. Ko ji šepetam se zdi, da še tako tih šepet glasno odmeva v temo. Pozno ponoči, ko sva sama, sva najbolj skupaj.

Včasih je dovolj del popoldneva, večer in pol noči, da je duša potešena in da ti je pri srcu toplo.

nedelja, 18. oktober 2015

Cimadors Alto

Vsak zvok je sam.
Vsak zvok odzvanja zase.
Vsak šum se vrača vase.

Ko vržeš kamen, zaječi.
Ko pade kaplja, zadoni.
Ko list se zgane, zatrepeče.
Ko solza kane, je tišina.

                 ( Saša Pavček ) 

Ko sem se pozimi potepal na Muezu in Monticellu, nedaleč stran, sem bil prepričan, da se bom na Cimadors Alto odpravil še pred poletjem. Pravzaprav ne samo nanj, še dva lepa potepa sem načrtoval nad dolino Val Aupa. Potem pa je bilo drugih gora, hribov in dolin, tudi morja in jezer toliko, da smo morali drug drugega počakati vse do danes.

Sneg, ki je zapadel ne samo v visokogorju, je bil zagotovo eden od dejavnikov, ki je narekoval izbiro ture in ne prvič sva se na potep odpravila drugam, kot sem še nekaj dni nazaj predvideval, da se bova. Tudi nižje.

Po sila ozki, strmi in zaviti cesti sva se v soboto iz Grauzarie pripeljala v Badiuz, kjer se je pričel in nekaj ur kasneje končal najin potep.  


Slikoviti Borgo di Mezzo, deset minut hoje kasneje, je bil kot izumrl. Nikjer nikogar, le pasje bevskanje se je slišalo nekje na koncu zaselka. V hladnem jutru in v ozračju, nasičenem z vlago, sva začela potep. Kmalu so skozi meglo prodrli prvi sončni žarki in le nekaj sto metrov višje sva uzrla modro nebo in sonce je prijetno grelo. Zaradi nedavnih padavin je bilo vse razmočeno, tudi namočeno, zato je po poti ponekod tekel potoček in zato sva bila pošteno mokra, tam, kjer sva morala skozi visoke trave in ali grmičevje. 





Na planini, kjer je bila v osojah slana, sva se ustavila le toliko, da sva se malce odžejala in da sem si ogledal notranjost zavetišča, potem pa nadaljevala navkreber.


Pot je bila strma in po globokem listju, kjer se je princeski udiralo prek gležnjev, nama je pošteno spodrsavalo ; bilo je skorajda kot na melišču, dva koraka navzgor, pol koraka nazaj. A sva zmogla, kot sva zmogla vršni del, kjer je bilo na poti za dva do tri prste snega in kjer ni drselo nič manj. Ko sva prišla na vrh in sem postal pri križu, me je preplavilo morje občutij ; razgledi na zasnežene gore, toplo sonce na nebeško modrem nebu in tišina, neverjetna tišina, so segli globoko v srce. Kaj bi dal, da bo moj zadnji pogled uzrl nekaj tako lepega.





Cimadors Alto je še enkrat potrdil tisto, kar mi je že dolgo znano: ni se potrebno povzpeti na najvišjega, da bi videl daleč in veliko. Pogosto nižji stojijo tam in tako, da imaš obojega zvrhan koš.

Princeska me je počakala pri križu, ko sem na hitro stopil na sosednji vršič, nekaj metrov vstran, da naredim nekaj posnetkov, potem pa sva se odpravila nazaj. Da bi posedala na snegu nama ni dišalo, zato sva sestopila do planine, kjer sva se na klopi pred zavetiščem nastavila soncu in se okrepčala. 







Med sestopom se je vreme slabšalo, sonca je bilo vse manj in več kot vesel sem bil, da sva bila ob pravem času na pravem mestu, to je na vrhu.



V Borgo di Mezzo sva si ogledala še lično cerkev, ki stoji na robu zaselka, potem pa vsled čudovitega dne prešerne volje odštorkljala nazaj v Badiuz.




Navzdol grede se je cesta zdela malce manj ozka, strma in zavita, ko pa sva nekaj kasneje prišla na Pontebbano, je bilo kot da sva že skoraj doma.