torek, 20. oktober 2015

Gradež

Noč je in iz studencev brizgajo višji zvoki. Tudi moja duša je brizgajoči studenec.

                                                         ( Friedrich Nietzsche )

Gradež sva z Majo rada obiskovala, še najraje med oktobrom in majem. Plaže so bile prazne, užitek je bilo hoditi po mehki mivki tik morja, bos, če nama je šlo vreme na roko in v vodi do gležnjev, če sva zmogla dovolj poguma vsled mrzlega morja. V starem delu mesteca sva imela izbrano gelaterio, kjer sva se rada posladkala in Najine skrite ulice in uličice, po katerih sva se rada sprehajala in kjer sva se rada stisnila v objem in drug drugemu kradla poljube. Kadar sva si zaželela daljšega sprehoda sva začela in končala v Pineti, hoje sem in nazaj se je nabralo skorajda za krajši hribovski potep.

Čeravno rad potujem, mi samo potovanje sem ter tja običajno ni dovolj. Rad si še kaj ogledam in se kje sprehodim, bodisi tam, bodisi vmes nekje. In tako sem razmišljal kaj bova v ponedeljkovemu popoldnevu, ko bova šla po med v Vipavsko dolino, poti tja in nazaj dodala. Da se bova potem odpravila tja domov, v Solkan, je bilo samo po sebi razumljivo, ker pa sta tako popoldan kot večer dolga, čeravno je svetlega dela dne vse manj, sem čutil, da to ne bo dovolj. In sem razmišljal in se spominjal in se spomnil. 

Ko sva se peljala mimo odcepa za Marino Julio, kamor sva z mojo pikico rada hodila plavat, pogosto ponoči, je bilo sonce že tako nizko, da se je skoraj dotikalo tal in ko sva bila onstran Soče, je utonilo v morju. V Gradež sva prispela v temi, osvetljeno mestece je delovalo čarobno, bilo je skorajda tako, kot je za božično novoletne praznike. Sprehodila sva se po starem in po novejšem delu mesteca, šla do obale tu in do obale tam in se na kratko pomudila pred čudovito baziliko svete Eufemije, v kateri so tla prečudovit mozaik. Na trgu pred baziliko sva pogosto postala tudi z mojo pikico in ugibala kako so živeli pred nekaj sto leti. Gelateria, ki je takoj za vogalom, je bila zaprta, kar naju ni prav nič potrlo, saj je bil večer hladen in bi bolj kot sladoled prijal topel napitek. Z vejico dišečega rožmarina za Majo sva odpotovala tja domov.







Cesta do Solkana je bila prazna, skoraj, ne pomnim kdaj je bilo na njej tako malo prometa. In doma je bilo tako prijetno, da je bilo zopet zelo kasno, ko sem obiskal mojo pikico. 

Tako spokojno je tam, ko je tema, ko je Sveta Gora osvetljena in ko je Sabotin le senca na nočnem nebu. Ko ji šepetam se zdi, da še tako tih šepet glasno odmeva v temo. Pozno ponoči, ko sva sama, sva najbolj skupaj.

Včasih je dovolj del popoldneva, večer in pol noči, da je duša potešena in da ti je pri srcu toplo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar