nedelja, 4. oktober 2015

Virnikov Grintovec

Prazno polje že počiva.
Goli gozdovi molče.
V megli daljava se skriva.
Nizko oblaki vise.

Kam blatne ceste držijo?
Kam meglo sape pode?
Kam molče ptice letijo?
Kam hrepeniš mi srce?


                           ( Lojze Grozde )

Tako zelo sem si želel narave, miru in tišine, da sva v soboto, dežju navkljub, odpotovala zdoma.

Saj bo nehalo, sem se prepričeval, ko sva zapustila avtocesto, ko sva se peljala mimo Preddvora in ko sva bila skoraj na Spodnjem Jezerskem. Ko sem pomislil, da zna biti sprehod z dežnikom okoli Planšarskega jezera največ, kar bova v takem vremenu zmogla, sva prispela na Zgornje Jezersko in dež je pojenjal. 

Na prelazu, kjer sva vzela pot pod noge, naju je pobožalo nekaj sončnih žarkov, ki so zmogli skozi meglene koprene in poškropilo nekaj kapelj, ki jih je veter stresel iz krošenj dreves.

Do Roblekove planine in še malce naprej naju je vodila pot po gozdni cesti, od tam do križpotja s potjo, ki pripelje gor od Svetega Ožbolta, pa sva morala po blatnem kolovozu, kjer je bilo blata tudi prek gležnjev. Vreme nama je šlo kar na roko, saj je dež ponehal, vsake toliko pa sva med oblaki uzrla tudi gore onstran doline.






Ko sva malce nad križpotjem prišla v gozd, tja, kjer pot postane hudo strma, je spet pričelo deževati. Nekaj časa so naju pred dežjem varovale krošnje dreves in so naju močile samo debele kaplje, ki so zmogle skozi krošnje, višje, kjer je gozd postal redkejši, pa sem si hočeš nočeš moral obleči vetrovko. Do vršnega grebena, kjer je strmina popustila, nama je drselo po koreninah, na grebenu samem pa po skalovju, tako da sva morala paziti na vsak korak, da se ne bi zložila po tleh. Vsaj jaz. Na vrhu, kamor me je princeska prignala v slabi poldrugi uri, se zaradi dežja nisva dosti zamudila, kar hitro sva jo ubrala nazaj v dolino.  





Tudi navzdol grede je drselo kot sto hudičev, zato sva šla previdno počasi vse do blatnega kolovoza in tudi po njem, bog ne daj, da bi se zvrnil v tisto blato. Ko sva zmogla do ceste na planini je dež ponehal in med hojo nazaj do prelaza sva se že precej posušila. 




Ko sva se vrnila k avtu, je bila princeska kot pujsek, ki se povalja v blatu in obe brisači, ki sem ju imel v avtu sem porabil, da sem jo za silo očedil. 


Bila sva v naravi, bil je mir in bilo je tiho. Bilo je spokojno, zna biti, da tudi zaradi dežja. Bil je tak dan, kot sem si ga želel in več kot to. Bil je spomin na današnji dan pred letom dni, ko sva z Majo, mojo ljubo pikico, prvič obiskala njeno onkologinjo. Bil je spomin na besede, ki so zarezale v dno duše, na neizrečena vprašanja, na solze in objeme, na upanje, ki ni ugasnilo vse do konca . . . 

Popoldan je posijalo sonce, bilo je prijetno toplo, doma pa je gorela svečka, kot gori vsak dan vse od tistega žalostnega dne . . . 


Ni komentarjev:

Objavite komentar