Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
( Simon Gregorčič )
Dekle v informacijskem centru pri vhodu v rezervat je bilo tako prijazno, ko je uvidelo, da naju blato ne bo odvrnilo od najinih namer, da mi je pokazala umivalnico, češ, po turi se lahko tukaj očedita. In bolj sebi kot nama potihoma dodala: tako lep kuža in še bele barve povrhu, pa toliko blata na poti . . .
Davno nazaj sem bil tam, kmalu po tistem, ko je pritisnil hud mraz in takrat je bila pot trda in trdna in v morju so plavali kosi ledu. Potem sem bil tam še enkrat in takrat je bilo že na krajši poti toliko blata, da sva, smo jo komaj zmogli ; kaj bi nas čakalo na daljši, rajši niti pomislili nismo.
Tokrat sem blato vzel v zakup, naj bo, kar bo, sem si mislil, ko sva s princesko s strumnim korakom zakorakala novi pustolovščini naproti. Začetek po peščeni poti je bil obetaven in tudi prvi travnik ni dal slutiti, da je dan prej, v soboto, tam padlo skoraj trideset litrov dežja.
Za ograjo, za katero so običajno pasejo kamarški konji, pa se je pričelo. Blata je bilo toliko, da se uhojene poti ni videlo oziroma je bila slabo sledljiva in kar nekajkrat sva cepetala sem ter tja, preden sva našla pravo smer. Jaz sem najgloblje luže preskakoval, princeska pa je nekajkrat kar zaplavala, ko ji je zmanjkalo tal pod nogami. Po nekaj minutah sva bila blatna jaz do kolen in princeska do seskov in ker sva vedela, da bolj blatna skoraj ne moreva biti, sva prešerne volje nadaljevala s potepom.
Borba z blatom je trajala vse do nasipa, tam pa sva bila iz najhujšega ven. Vsake toliko sem se vprašal, kje za vraga so konji, saj sva travnike in močvare, kjer se običajno pasejo, že pustila za seboj. Na nasipu sva se malce očedila in se malce odžejala, potem pa nadaljevala s potjo. Razgledi so bili imenitni na vse strani, tako na obalo kot na zasnežene gore, ptic vseh velikosti je bilo veliko tako na morju in ob njem, kot na in ob Soči, robidovja pa toliko, da sva morala ponekod prav po sredi poti, da se nisva nataknila na trnje.
Že zelo blizu izliva sem nedaleč pred nama zagledal nekaj belega in ko sva zmogla malce bližje, sva se srečala z veliko čredo konj. Približala sva se jim na nekaj metrov, jih opazovala in se pustila opazovati. Ker je bil kraj tak, da se ne midva njim, ne oni nama nismo imeli kam umakniti sem vedel, da je to konec najine poti. Četudi bi se konji pomikali naprej proti izlivu jih je bilo preveč in so bili prepočasni, da bi jim z nekaj razdalje sledila. Ko sva se že nameravala obrniti, pa je nekaj konj stopilo vstran in zagledal sem žrebička, kako pije mleko. Kar milo se mi je storilo, tako čudovita sta bila videti on in mama. Tiho sem jim dejal, konjem, da se vidimo kaj kmalu in da upam, da se takrat srečamo tam, kjer bomo zmogli drug mimo drugega, potem pa sva s princesko odšla nazaj.
Pred najbolj blatnim delom poti sva tik ob Soči našla lep travnat kotiček, kjer sva se temeljito okrepčala, potem pa še v drugo opravila z nadležnim blatom.
Četudi se mi je enkrat ena noga pogreznila do kolen v blato, sem jo uspel izvleči, ne da bi čevelj ostal notri in četudi nama je večji del potepa cmokotalo in čofotalo pod nogami in tačkami, je membrana v obuvalu uspešno zmogla svojo nalogo in so bile nogavice na koncu poti samo rahlo vlažne. Res rahlo.
Umivalnice po potepu blatu navkljub nisva potrebovala ; jaz sem se preoblekel in v eno vrečo pospravil umazana oblačila in v drugo umazane čevlje, princesko pa sem očedil z eno veliko, res veliko brisačo. V informacijskem centru sem izvedel, ko sem se šel posloviti, da sva s princesko pravzaprav imela srečo, da sva videla žrebička, saj se običajno mati drži proč od obljudenih poti.
Domov grede sva se ustavila še tu in tam, postorila to in ono in stopila čez domači prag, ko je bila zunaj že trda tema.
