ponedeljek, 30. november 2015

Naravni rezervat reke Glinščice

Misli, ki so kaj vredne,
ni treba razumeti, temveč doživeti.

                       ( Harry Kessler )  

Sobotno jutro je bilo sončno in prijetno toplo, ko smo se izpred gledališča v Boljuncu odpravili na potep. 


Princeska je "zmotila" ves pasji živelj v vasi, zdelo se je, da za vsakimi drugimi vrati nekdo bevska ali laja. Ona pa nič, kot da se je to ne tiče. Do zadnjih hiš ni bilo daleč in kmalu smo bili na peš poti, katera nas je zložno vzpenjajoče privedla do Botača. 




Ker je bila naša stran doline v senci, smo cerkev Svete Marije na Pečah in Comicijevo obeležje nekaj višje pustili za nekoč, recimo za takrat, ko bo tam sončno in bo tam prijetno posedeti. Malce nad Botačem smo prišli na sonce in malce zatem do ceste, kjer je bila svoje čase železniška povezava med Trstom in Kozino in je danes tod kolesarsko sprehajalna pot.




Od tam smo se sprehodili do Drage in nazaj in si malce kasneje, naprej proti Boljuncu, privoščili počitek, med katerim smo se okrepčali in odžejali. Po pozabil sem katerem tunelu smo zapustili cesto in po peš poti mimo lepega oljčnega nasada sestopili nazaj v dolino. 





Do izhodišča ni bilo daleč in ko smo odpotovali proti domu, je naš potep postajal lep spomin . . . 


torek, 24. november 2015

Deželni naravni rezervat ob izlivu reke Soče - Foce dell'Isonzo

Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!


               ( Simon Gregorčič )

Dekle v informacijskem centru pri vhodu v rezervat je bilo tako prijazno, ko je uvidelo, da naju blato ne bo odvrnilo od najinih namer, da mi je pokazala umivalnico, češ, po turi se lahko tukaj očedita. In bolj sebi kot nama potihoma dodala: tako lep kuža in še bele barve povrhu, pa toliko blata na poti . . .

Davno nazaj sem bil tam, kmalu po tistem, ko je pritisnil hud mraz in takrat je bila pot trda in trdna in v morju so plavali kosi ledu. Potem sem bil tam še enkrat in takrat je bilo že na krajši poti toliko blata, da sva, smo jo komaj zmogli ; kaj bi nas čakalo na daljši, rajši niti pomislili nismo.

Tokrat sem blato vzel v zakup, naj bo, kar bo, sem si mislil, ko sva s princesko s strumnim korakom zakorakala novi pustolovščini naproti. Začetek po peščeni poti je bil obetaven in tudi prvi travnik ni dal slutiti, da je dan prej, v soboto, tam padlo skoraj trideset litrov dežja. 




Za ograjo, za katero so običajno pasejo kamarški konji, pa se je pričelo. Blata je bilo toliko, da se uhojene poti ni videlo oziroma je bila slabo sledljiva in kar nekajkrat sva cepetala sem ter tja, preden sva našla pravo smer. Jaz sem najgloblje luže preskakoval, princeska pa je nekajkrat kar zaplavala, ko ji je zmanjkalo tal pod nogami. Po nekaj minutah sva bila blatna jaz do kolen in princeska do seskov in ker sva vedela, da bolj blatna skoraj ne moreva biti, sva prešerne volje nadaljevala s potepom. 




Borba z blatom je trajala vse do nasipa, tam pa sva bila iz najhujšega ven. Vsake toliko sem se vprašal, kje za vraga so konji, saj sva travnike in močvare, kjer se običajno pasejo, že pustila za seboj. Na nasipu sva se malce očedila in se malce odžejala, potem pa nadaljevala s potjo. Razgledi so bili imenitni na vse strani, tako na obalo kot na zasnežene gore, ptic vseh velikosti je bilo veliko tako na morju in ob njem, kot na in ob Soči, robidovja pa toliko, da sva morala ponekod prav po sredi poti, da se nisva nataknila na trnje. 






Že zelo blizu izliva sem nedaleč pred nama zagledal nekaj belega in ko sva zmogla malce bližje, sva se srečala z veliko čredo konj. Približala sva se jim na nekaj metrov, jih opazovala in se pustila opazovati. Ker je bil kraj tak, da se ne midva njim, ne oni nama nismo imeli kam umakniti sem vedel, da je to konec najine poti. Četudi bi se konji pomikali naprej proti izlivu jih je bilo preveč in so bili prepočasni, da bi jim z nekaj razdalje sledila. Ko sva se že nameravala obrniti, pa je nekaj konj stopilo vstran in zagledal sem žrebička, kako pije mleko. Kar milo se mi je storilo, tako čudovita sta bila videti on in mama.  Tiho sem jim dejal, konjem, da se vidimo kaj kmalu in da upam, da se takrat srečamo tam, kjer bomo zmogli drug mimo drugega, potem pa sva s princesko odšla nazaj. 




Pred najbolj blatnim delom poti sva tik ob Soči našla lep travnat kotiček, kjer sva se temeljito okrepčala, potem pa še v drugo opravila z nadležnim blatom. 



Četudi se mi je enkrat ena noga pogreznila do kolen v blato, sem jo uspel izvleči, ne da bi čevelj ostal notri in četudi nama je večji del potepa cmokotalo in čofotalo pod nogami in tačkami, je membrana v obuvalu uspešno zmogla svojo nalogo in so bile nogavice na koncu poti samo rahlo vlažne. Res rahlo. 


Umivalnice po potepu blatu navkljub nisva potrebovala ; jaz sem se preoblekel in v eno vrečo pospravil umazana oblačila in v drugo umazane čevlje, princesko pa sem očedil z eno veliko, res veliko brisačo. V informacijskem centru sem izvedel, ko sem se šel posloviti, da sva s princesko pravzaprav imela srečo, da sva videla žrebička, saj se običajno mati drži proč od obljudenih poti.


Domov grede sva se ustavila še tu in tam, postorila to in ono in stopila čez domači prag, ko je bila zunaj že trda tema.

sreda, 18. november 2015

Krn

Nebo oblačno se razjasni,
skaljena voda se včisti ;
za temo sije žar prekrasni,
za zimo pomlad se rodi.

Nikdar obupu ne se vdati,
ko poka žalosti serce ;
tema ne more vedno stati,
verstita radost se, gorje.


                   ( Fran Serafin Cimperman )

Ker za dežjem posije sonce in obratno in ker sonce sije že dolgo, zna biti, da bo dolgo deževalo, ko bo deževati začelo. Zato in ne samo zato sva se s princesko tudi v nedeljo odpravila zdoma.

V ranem jutru sva odpotovala proti Tolminu in še malce naprej in po ozki in vijugasti cestici skozi Vrsno in Krn prispela tik pod planino Kuhinja. Prvo polovico prve polovice vzpona je bil zrak nasičen z vlago, tako da nisem bil samo premočen, še dihal sem težko. Zna biti, da je bilo s princesko podobno, saj je imela opazno zložnejši korak kot ga ima običajno. Sopihala sva v breg in si brisala pot s čela, vsaj jaz, vse do razpotja, kjer pripelje gor pot iz Drežnice, tam pa končno stopila iz megle v jasen dan. 





Korak je postal lažji, zadihala sva s polnimi pljuči in temu primerno stopila hitreje. Višje je veter postal močnejši, na trenutke je bilo pošteno mraz, zato se na vrhu nisva dosti zamudila. Nekaj fotografij, nekaj trenutkov za spomine in brž nazaj dol do koče, v zavetje. Posočje je bilo skrito pod meglenim pokrovom, le najvišji vršaci so kot osamelci kukali ven, drugam pa se je videlo daleč in megle v dolini ni bilo kaj dosti. 







Pri koči je bilo prijetno posedeti v zavetrju in pustiti soncu, da naju greje, pa tudi jedača in pijača se nama je prilegla. 



Potem pa . . .  nazaj dol, kam drugam.




Zadnjih nekaj tur je tudi med sestopom sijalo sonce, pogosto vse do izhodišča, in je bilo prijetno vmes posedeti in počiti, tokrat pa je bilo zgornje pol poti preveč vetrovno, druge pol pa nama je skoraj do planine nagajala megla in tako sva sestop opravila v enem dahu. 




Planina Kuhinja in cesta do nje, ozka, strma in zavita, sta bili, kot da bi se potepal onstran meje. Tam, kjer sva skoraj najraje in zagotovo najpogosteje.


Bila sta čudovita dneva, včeraj in danes. V soboto se je bilo imenitno sprehajati in pomenkovati, v nedeljo pa sopsti v breg in premišljevati. Recimo temu tako, naj razume kdor more.