torek, 15. december 2015

Monte Nebria - Podgorski vrh

Prižgimo luč, ljudje. 
Saj kdaj že plamen sveče
pokaže kod in kam
gre prava pot do sreče,
ko človek tava sam. 


Prižgimo luč, ljudje !

                  ( Frane Milčinski - Ježek ) 

Prazniki so vse bližje in ker zna biti, da bova, bomo s princesko več zdoma kot doma, sva za začetek preživela čaroben konec tedna v nič manj čarobni Zadnjici.

Sobotno jutro v Ovčji vasi je bilo mrzlo in oblačno, ko smo z Vinkom vzeli pot pod noge. Po spodaj kolovozu in višje cesti smo se lagodno sprehodili do sedla Za vrhom ( forcella Nebria ), od tam pa po stari vojaški cesti in višje pešpoti na vrh Podgorskega vrha ( Monte Nebria ). 






Odžejali in malce počili smo na stranskem vrhu, nekaj korakov naprej, od koder se je oblačnemu vremenu navkljub videlo daleč naokoli. Bolj grič kot hrib nedaleč visokih gora, pa tako imeniten razglednik ! Ko smo se vrnili na vojaško cesto smo nadaljevali naprej nazaj, to je naprej do konca ceste in tam nazaj v dolino, vmes pa skočili še na tretji vrh, kjer prav tako stoji velik kovinski križ. Če bi bilo topleje,bi zagotovo posedeli na klopci tam blizu, ker pa je bilo hladno, smo raje nadaljevali s potepom.





Pot v dolino nas je vodila po gozdu, kjer je bilo listja pogosto prek gležnjev in kjer je bila pot manj pogosto kar strma. Že povsem spodaj smo stopili na že znano pot in kmalu zatem odpotovali domov. 





Lep potep smo opravili, čeprav do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko. Ko sem na vrhu premišljeval o tem in onem me je prešinilo, da sem morebiti zadnjič letos v gorah, saj je želja po drugačnih potovanjih in potepih toliko, da bo časa do konca leta zagotovo premalo za vse.

V nedeljo je bila Zadnjica samotna in tiha, zna biti skoraj taka, kot jo je poznal Kugy. Med potepom po dolini me je je nekajkrat spreletelo, da bi znala sam Tožbar ali Komac stopiti izza ovinka. 

Lučko sem prižgal in plamen sveče že kaže pravo pot do sreče . . . . 

sreda, 09. december 2015

Pristovški Storžič

Velikokrat srečamo usodo prav na poti, ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili. 

                                               ( Jean de La Fontaine )

Včasih se mi utrne tako in včasih drugače. Minulo nedeljo se mi je drugače, zato nisva odpotovala daleč in se nisva povzpela visoko, a se vseeno imela nadvse imenitno. 

Na prelazu je bilo oblačno, vetrovno in hladno, ko sva začela, od lovske koče naprej in navzgor pa je bil dan tak, da se nama je obema smejalo. Po bolj kolovozu kot cesti sva kmalu zmogla dovolj visoko, da sva videla dlje in več in višje sva bila, čudovitejši so bili razgledi. 





Res je bilo tako, še posebej zgoraj na vrhu, kot so sosednji vremenoslovci napovedali: sinje modro nebo, bleščeče sonce in zaradi suhega zraka odlična vidljivost ; dan, kot naročen za obisk gora. Princeska je hitela in jaz z njo, obema je prijalo s hitrejšim korakom drobiti v breg. Na Pasterkovem sedlu, do kamor sva imela nekaj malega blata in nekaj manj malega snega, sva se malce razgledala, ugibala ali medvedi že spijo, potem pa ne dosti počasneje nadaljevala proti vrhu. 





Reinhold Messner je v eni svojih knjig napisal: "Med hojo jasneje vidim svet in sebe, hoja mi zbistri glavo, med hojo si prečistim misli in duha."
To je to, poleg stotine drugih notranjih vzgibov, ki me vlečejo v samoto gora. V gorah najdem čas in prostor za spomine, za premišljevanja in razmišljanja in seveda za vse tisto, kar mi je pri srcu in se začne z "nekoč". Gore so tudi tiste, ki so me naučile, da je potrebno "nekoč" živeti sedaj, danes in tu. "Bilo je" je le lep, tudi dragocen spomin, včasih opomin, "bo" pa pogosto račun brez krčmarja . . . 

Vršni del je bil zasnežen, a ker je nanj vodila dobro uhojena gaz, nama sneg ni povzročal preglavic. Zgoraj sva se na hitro odžejala, razgledala in fotografirala, potem pa zaradi hladnega vetra odšla nazaj dol in si pol ure nižje privoščila daljši počitek in izdatno okrepčilo. Bilo je prav spomladansko toplo in užitek se je bilo nastavljati toplemu soncu in posedati na suhih travah.






Sestop sva opravila po taisti poti, ki naju je popeljala navzgor in tudi vreme na prelazu je bilo precej podobno tistemu nekaj ur poprej. Princeskin migetajoči repek je zgovorno povedal, kako lep potep je za nama . . .