sobota, 31. december 2016

Monti Pieltinis in Morgenlait

Gruden , petek 30.12.2016

V trdi temi sva odpotovala zdoma, da sva lahko kmalu po sončnem vzhodu pričela s turo. Podobno kot potepi po samotnih gorah so tudi potovanja z avtom, najraje ponoči, zame imeniten prostor in čas za premišljevanja o tem in onem, čas za vračanja v spomine in čas za sanje o prihodnosti. 

Ko sva prispela v Sauris di Sopra je bilo nebo sinje modro, Bivera nežno poprhana s snegom, suhe trave nad vasico pa so se zlato lesketale v jutranjem soncu. Kot da bi bila prišla v pravljično deželo in dejansko sva tod preživela pravljičen dan.


Po ozki in strmi asfaltni cestici sva stopila v breg. Korak je bil zložnejši kot običajno, videti je bilo, kot da sva oba prevzeta nad vsem okoli naju. Nadležen asfalt so kmalu zamenjale suhe trave in hoja je postala prijetnejša. 





Na razcepu poti pod sedelcem Festons sva se odžejala, saj je sonce prav prijetno grelo, potem pa nadaljevala po položni poti nad dolino Val Lumiei. Dolina pod nama je bila počasi vse globlje in kmalu sva ugledala jezero Sauris daleč pod nama. 





Tam nekje je pot zavila na drugo stran, na pobočja nad Casero Pieltinis, kjer so se nama odprla nova obzorja, kjer je pogled segel vse do avstrijskih vršacev in seveda tudi do najinega vrha. Do tja nisva imela več veliko in kmalu sva sedla na suhe trave vrh Piletinisa. 






Tako kot nekaj zadnjih tur so bili tudi tu razgledi božanski, lepši skoraj da ne morejo biti. Ker sem vedel, da sva zadnjič letos v gorah sva zgoraj posedala dlje, kot običajno posediva in misli in spomini, vsaj moji, so bili morda ravno zato še globlji in občutnejši, kot običajno so. 





Potem pa sva se hočeš nočeš morala odpraviti v dolino. 




Ko sva prišla pod Morgenlait sva se čez drn in strn povzpela na njegov predvrh in od tam po suhih travah nanj. Tudi tu sva na kratko počila, potem pa za letos vzela slovo od gora. 




V  Saurisu di Sotto sem si privoščil še kavico, pri jezu še zadnji pogled na jezero in gore nad njim, potem pa sva odrajžala domov. 



Če sem po potepu na Nedisu, Dimonu in Paularu  zapisal, da je bilo nebeško, da redkokdaj tako, moram sedaj dodati, da se je ta redkokdaj ponovil že danes. 

In če sem se po Velikem vrhu - Struški vprašal, ali nama letos uspe še kam ?!? , danes vem, da nama je uspelo.

Vsem, ki naju prebirate, s princesko voščiva Srečno 2017 in vam želiva veliko lepega in dobrega v letu, ki prihaja !

četrtek, 29. december 2016

Veliki vrh - Struška

Gruden , četrtek 29.12.2016

Ko je zazvonil telefon sem vedel, da bo dan drugačen. In res je bil ; bila sva sama s princesko v Karavankah, namesto, da bi bili sami brez nje v zahodnih Julijskih Alpah. 

Začela sva na Križovcu in šla do pastirske koče na Belski planini kar lepo po cesti. Bilo je hladno in veter je bučal nad drevesnimi krošnjami, zato sva bila oba zimsko napravljena.






Nadaljevala sva po markirani stezi pod grebenom do sedla Medvedjak, kjer nama veter ni mogel do živega in je bila hoja v užitek. Na sedlu je vleklo kot pri norcih, zato sva se podvizala in se hitro dvignila med poseke v rušju, kjer sva spet bila v zavetju. Vsake toliko sva stopila "na plano", kjer naju je prepihalo do kosti in prav tam so bili razgledi najlepši. Da se nisva prav dolgo razgledovala, se menda razume samo po sebi. 





Ponekod je bila pot skalnata in tam je princeska poskakovala po skalah in drugod prstena, tam je bila prst tako suha, da se nama je kadilo izpod blazinic in podplatov, skoraj kot v poletni suši. Pot je bila razgibana, to je, morala sva tudi dol, ne samo gor in včasih se mi je zazdelo, da se celo malce vleče. Vseeno sva kar hitro zmogla do kontejnerja na Velikem vrhu. Ker tam prav na nobeni strani nisva našla zavetja sva hitro naredila nekaj fotografij za spomin, potem pa jadrno ucvrla nazaj dol proti planini. 






Nižje sva bile, manj je vleklo in na planini, kjer sva kar dolgo počila na klopci obsijani s soncem, je bilo že prav prijetno toplo. Ko sva se dovolj pogrela in okrepčala sva spet kar po cesti nadaljevala nazaj navzdol do Križevca in po slabih štirih urah zaključila nadvse prijeten potep.




Kdo ve, ali nama letos uspe še kam ?!?

=> fotografije Veliki vrh - Struška

sreda, 28. december 2016

Monti Nedis, Dimon in Paularo

Gruden , ponedeljek 26.12.2016

To turo sem željno pričakoval vse od zgodnje jeseni dalje, pa enkrat ni bilo časa, drugič je bilo vreme napak in tretjič . . . kdo bi vedel, kaj je bilo tretjič. 

Za današnji dan je vremenska napoved, več njih, obetala lepo in toplo vreme, časa sem imel na pretek in gore so bile kot vedno so in bodo, zato sva s princesko še v trdi temi odrinila zdoma in kmalu po sončnem vzhodu pričela s potepom. 



Začela sva kar po svoje, po travniku strmo navkreber, šla nato po travnatem kolovozu skoraj do planine Malga Valdaier in od tam po označeni poti navzgor proti Nedisu, Dimonu in Paularu. Jaz s širokim nasmehom na licih in princeska z migetajočim repkom sva jo mahala navkreber, prevzeta od prelestnega dne, ki se je obetal. Do vrh Nedisa sva zmogla hitro, čeravno sem se trudil, da ne bi hitela ; prelepo je bilo, da bi na dušek pil lepote, ki sta jih dan in narava ponujala. 




Malce sva počila, potem pa nadaljevala proti Dimonu, kjer sem nama namenil daljši počitek. Vmes sva morala malce dol in zatem nekaj več navzgor in ni trajalo dolgo, da sva sedla na rob nekakšnega jarka vrh Dimona. Med razgledovanjem sem se spominjal minulih obiskov tod, oseb, ki so bile takrat z menoj, dogodkov tistih dni . . . Prijetni spomini, ni kaj, le občutki so bili taki, kot da se je dogajalo pred davnimi časi in ne le nekaj let nazaj. 





Jezero Dimon pod nama je bilo zaledenelo in pokrito s snegom, vrh gore pa tako toplo sonce, da bi zlahka zmogel v kratkih rokavih. Po počitku in vsemu kar sodi poleg sva sestopila do planine Casera Montelago in od tam kar po cesti nadaljevala proti Paularu. Do konca ceste, kjer sva spet stopila na peš pot ni bilo daleč in po nekaj zložnih okljukih navkreber sva kmalu sedla na vršno skalovje Paulara. Zanimivo, da sta Dimon in Paularo enako visoka, lahko bi rekli dvojčka.







Tudi tu sva kar dolgo posedala, potem pa pustila drugim, da tudi oni užijejo nekaj dragocene samote. Sestopila sva po drugi poti, tako da sva naredila nekakšno krožno turo. Prvo sva se spustila do jezera Dimon, kjer se je princeska sprehodila po zasneženo zaledenelem jezeru (seveda bolj ob robu, varno pripeta na povodec ), od tam dalje pa kar po cesti do Castela Valdaier. Cesta, to je hoja po njej, nama ni bila prav nič odveč, saj sva bila ves čas na soncu, ki je nadvse prijetno grelo, pa tudi razgledov ni bilo kaj dosti manj, kot jih je bilo zgoraj. 






Če dopustimo, da je potem še kaj, da so, recimo, tudi nebesa, potem tam lepše kot je bilo danes tu, ne more biti. Bilo je nebeško, da redko kdaj tako.