torek, 09. februar 2016

Kraški pust - Carnevale carsico

SVEČAN , sobota 6.2.2016

Sobotno popoldne sva preživela na Opčinah, kjer sva se udeležila 49. Kraškega pusta. 





Bilo je tako imenitno, da sva se po karnevalu zvečer odpravila še v Piran in se tam udeležila 14. Velikega pustnega plesa v gledališču Tartini, kjer smo rajali vse do ranega jutra. No, skoraj.

Naj fotografije povedo, kako je bilo na Opčinah in naj ostane skrivnost, kako je bilo potem v Piranu . . . 

=> fotografije Kraški pust - Carnevale carsico

sreda, 03. februar 2016

Sveti Martin - monte San Martino

PROSINEC , sobota 30.01.2016 

V pravljični Zadnjici smo preživeli štiri nič manj pravljične dni, dasiravno je bilo prvega in zadnjega samo slabega pol. 

Ko smo se v petek popoldan potepali po dolini sem ne enkrat pomislil na Avčinovo knjigo Kjer tišina šepeta, tako tiho in mirno je bilo pod visokimi vršaci. Gore so bile visoko pod vrh kopne, senožeti in cesta pa so bili še poprhani s snegom in ker sonce tod v tem času ne posije, je bilo vsaj spodaj malce zimi podobno. Vršaci so žareli v sončnem zahodu, ko je dan jemal slovo in ko smo se tudi mi odpravili domov na toplo. Noč je bila jasna, na temnem nebu je sijalo nebroj zvezd in če sva prisluhnila temi, sva slišala samo najino dihanje in prasketanje ognja v kaminu . . . 





Sobotno jutro je bilo bolj kot ne oblačno in malce megleno, a nas to ni odvrnilo od naših pohodniško popotniških namer. Odpeljali smo se do Kobarida in še malce naprej, nato pa skozi Livek smuknili na laško stran in se tam po ozki in slikoviti cesti, bolj cestici, spustili v dolino Kozice in od tam gor v Topolovo. 


Začetek potepa je zaznamoval prijeten klepet z možakarjema, ki sta postavljala plot na strmem pobočju, beseda je dala besedo in zna biti, da se spet srečamo poleti, na festivalu Postaja Topolove ( klik ) . Malce naprej, nekje sredi čudovite vasice, je princeska srečala pasjega prijatelja od lani in spet je bil on tisti, ki je bil bolj navdušen nad njo, kot ona nad njim. Ogledali smo si nekaj starih in nekaj še bolj starih hiš in gospodarskih poslopij, vse lično obnovljeno in kmalu prišli do cerkve, kjer se je pot in s tem potep pravzaprav pričela. 





Vreme je bilo tako, da bi znalo biti tako slabše kot lepše, zato smo bili kar zadovoljni z njim. Lepo počasi smo jo ubirali v breg, vmes pokramljali in fotografirali in kaj kmalu zmogli do razpotja, kjer smo šli levo proti Svetemu Martinu, lahko pa bi šli tudi desno navzgor ali naravnost navzdol. 


Tam blizu smo prvič videli luže polne blata in razkopano zemljo, kar nam je dalo slutiti, da se tod potepajo divje svinje, katere smo res ugledali nedaleč naprej. Skupinica petih divjih svinj je nekaj deset metrov vstran ubrano drobila kdo bi vedel kam. Od tam do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko, zato smo kmalu ugledali skrinjico na vrhu in nekaj trenutkov zatem že stali na njem. Vrh je bil ves razrit od divjih svinj, tudi precej blaten, zato smo kaj kmalu sestopili do bližnje cerkvice, kjer smo si v zavetju privoščili dobrote, ki smo jih prinesli s seboj. 





Ko smo se pošteno okrepčali in odžejali, tudi pomenili in odpočili, smo se odpravili nazaj dol. Vreme je bilo za odtenek ali dva bolj kislo, kot je bilo še nekaj ur poprej, a vseeno prijetno za potepanje, le razglede smo si morali "naslikati" sami. Ob poti so cvetele trobentice, tudi drugega cvetja nekaj in prav nič ni kazalo na to, da smo sredi zime. 





Kmalu smo bili nazaj v Topolovem, se še malce razgledali, si ogledali tudi jaslice, potem pa po drugi poti odpotovali nazaj v Zadnjico.

Tako dan potem, kot jutro zatem, so bili v znamenju miru, tišine in počitka . . . Zadnjica je res pravljična, zna biti, da v tem času ne dosti drugačna kot je bila sto ali več let nazaj.