nedelja, 24. julij 2016

Veliki vrh - Begunjščica

MALI SRPAN , sobota 23.7.2016

Bolj malo se potepava po domačih gorah, zato ni čudno, da sem danes prve, ki sem jih srečal, skorajda pozdravil z bon dì in druge z grüß gott.

Kmalu po tistem, ko se je zdanilo, sva vzela pot pod noge. Princeska je hitela, kot že dolgo ne in do tunelov sem jo komaj dohajal. Jutro je bilo sveže in korak temu primerno poskočen. Kazalo je, da bi princeska skozi tunele zmogla kar v temi, a sem vseeno raje prižgal svetilko. Če drugega ne, zaradi sebe. 




Po čudovitem gozdu sva se povzpela do planine Preval, tam pa začela s Kalvarijo. Pa nama ni bilo hudega, le hudo strma pot po kateri sva nadaljevala, se tako imenuje. Sopihala sva v breg, jaz precej bolj kot ona, in hitro pridobivala na višini. Nisem si hotel predstavljati, kakšen je lahko vzpon po tej poti v hudi vročini in veliki sopari. Uf ! 






Ko sva zmogla ven iz gozda in še nekaj višje, sva posedela na mehkih travah, da smo se poklicali in bili nekaj trenutkov skupaj vsi trije. Vreme je bilo čudovito, razgledi tudi, čeravno so se Julijci že malce skrivali v prosojnih koprenah. Travniki, pravzaprav pašniki, naprej do vrha so bili na debelo pognojeni, saj se okoli vrha pase nebroj ovác. Na grebenu je vel svež veter in užitek je bilo pohajati ogrnjen v jopico. Kakšno nasprotje vročini, v kateri se duši dolina !




Med hojo po grebenu sem se spominjal minulih časov, ko je bila Begunjščica oziroma nje vrhovi, grebeni in grape, zanimiva predvsem pozimi, odeta v bolj ali manj debelo snežno odejo. Centralna grapa in Y v Velikem vrhu ali Lenuhova grapa v bližnji Begunjski Vrtači in nato s smučmi prek Šentanskega plazu nazaj dol . . . 

Zgodnja ura se nama je obrestovala, saj sva zmogla do vrha še pred vročino, pa tudi gneči, ki je tu prej pravilo, kot izjema, sva se izognila. Zna biti, da je bilo ozračje precej vlažno, saj so bili sicer daljnosežni razgledi motni in nekako brezbarvni. Vrh Velikega vrha sva kar dolgo posedela, preden sva se odpravila dol. 




Sestopila sva po drugi poti, proti Robleku in potem na Zelenico. Zgoraj sva imela nekaj bližnjih srečanj z ovcami, katerih se princeska ni bala, ovce nje še manj, le na njihovem blatu je hudičevo drselo, če nisi bil pozoren in si stopil nanj. 







Nižje sva bila, topleje je bilo in zadnji kos poti, to je od Zelenice do avta, je že pošteno grelo.




Princeska se je, ne prvič, zelo izkazala. Vsa težja mesta, s pasjega gledišča gledano, je zmogla kot za šalo. Je znala visoko skočiti ali se splaziti pod, kjer je bilo potrebno in poiskati obvoz, kjer se je dalo. Pohvala ji je dobro dela, briketek za nagrado še bolj.

Ker sva zgodaj začela, sva tudi zgodaj končala in še preden je odbilo poldne, sva že potovala domov. Popoldan pa nekaj zasluženega počitka . . . 



=> fotografije Begunjščica - Veliki vrh

četrtek, 21. julij 2016

Creta di Timau

MALI TRAVEN , petek 15.7.2016

Tudi tokrat izhodišče ni bilo blizu, kaj blizu, še dalj sva potovala kot zadnjič. 

Jutro je bilo hladno in veter nama je zažvižgal okoli ušes, ko sva stopila iz vozila. 


Po znani, večkrat prehojeni poti, sva zložno nizala korake navkreber. Princeska je ovohala skoraj vsak grmiček ob poti in kar prav mi je bilo, da ne hiti kot običajno. Počasi sva se ogrela in ko naju je obsijalo še sonce, je korak postal bolj poskočen. 




Toliko vode kot tokrat v teh koncih ne pomnim, ponekod so prek ceste, bolj kolovoza, tekli pravi pravcati potoki. Tiste, katerih ni zmogla preskočiti, je princeska prebredla in vmes skoraj zaplavala. 


Do zgornje planine sva prišla hitreje, kot sem si mislil da bova, zato sva tam malce počila. Če ne bi okoli jezera tako vleklo, bi bil počitek zagotovo daljši, zna biti, da bi vmes celo kaj prigriznila. Princeska se je pri jezeru odžejala, jaz ne, nato pa sva nadaljevala proti vrhu. 




V to smer in na ta vrh še nisem hodil, zato so bili razgledi daleč naokoli vsaj drugačni, če že ne novi, še ne videni. Tudi veter se je precej unesel in pravi užitek je bilo pohajati po visokogorskih travnikih, ki so segali vse do vrha. Podrta grapica pod vrhom, z jeklenico v pomoč, nama je bila bolj za popestritev, kot v nadlego.





Ko sva sedla na skalo blizu križa, sem se vprašal, o čem le razmišlja princeska, ko se takole zlekne na vrhu in se zazre v dalj ? Zase vem, da sem si spet zaželel zimskega obiska tod, nočitve v zavetišču na zgornji planini in smuke z Avostanisa oz. Blausteina prihodnjega dne . . .  





Potem, ko je zvonček dvakrat pozvonil, sva sestopila do sončne police, kjer sva si v zavetrju privoščila nekaj dobrot za pod zob. Sonček naju je prijetno božal, ko sva mlela in človek bi kar zadremal od ugodja. A sva vseeno morala nazaj dol in sestop, ki je sledil, je bil uživaško počasen ; eden takih, ko si zaželiš, da bi trajal in trajal, ko imaš občutek, da bi lahko kar hodil in hodil in hodil . . .  



Samo v Karnijcih se najde taka zelena trava, zelena, ki te ljubim zeleno in samo tod je nebo tako nebesno modro. No, skoraj samo tod.




Na planini sva se ustavila le toliko, da se je princeska še enkrat pozdravila z domačim psom in da sem jaz v sirarni kupil sir. Če bi vedel, da bo šel tako v slast, bi ga zagotovo nekaj več.




Na poti nazaj domov in med turo samo morda še bolj, sem razmišljal o tem, kako zelo sem pogrešal visoke vršace in daljne kraje. O tem, kar je v meni od ranega otroštva, o tem, brez česar pravzaprav ne morem in ne zmorem. Bilo je, kot da bi se po daljšem času srečal s samim seboj.

=> fotografije Creta di Timau

četrtek, 14. julij 2016

Hochwipfel ( Visoki vrh )

MALI SRPAN , torek 12.7.2016  

Tako kot so se v ponedeljek spreminjale vremenske napovedi sosednjih meteorologov, tako sem jaz prilagajal svoje želje glede torkovega potepa. Pozno zvečer, skoraj že ponoči, sem se dokončno odločil. Budilka je zaropotala kmalu po tistem, ko mi je uspelo zaspati in princeska je, ne prvič tako, nejevoljno zagodrnjala. 

Četrt čez sedmo sva se odpravila navkreber iz Radnjaveške planine (Rattendorfer Alm). Jutro je bilo vlažno, nekatere gore so se že skrivale za oblake, v najini smeri pa je še bilo nekaj jasnega neba. Veselil sem se Hochwipfla (Visokega vrha), edinega  v tistih krajih, na katerega se še nisem povzpel in prvega, na katerega sem se namesto iz Passo del Casón di Lanza (Lonice) odpravil iz Avstrije. 



Princeska je hitela in tam, kjer je bila pot bolj pokonci speljana, sem jo komaj dohajal. Gori doli naokoli sva se pehala navkreber in dokaj hitro prišla pod vršni greben, kjer se je videlo proti Stranjski planini (Straniger Allm), katere tudi še nisem obiskal in za katero upam, da jo bodem kaj kmalu. 







Vreme se je spreminjalo skoraj iz minute v minuto in če ne bi močno pihalo, zna biti, da bi vzpon opravila v megleno oblačnem vremenu, tako pa je vsake toliko skozi sivino pokukalo tudi toplo sonce. Po poldrugi uri vzpona sva prvič uzrla križ na vrhu in četrt ure kasneje že sedla kraj njega k počitku. 




Vreme nama je šlo na roko, saj je bilo zgoraj toplo, veter je pojenjal, razgledov pa je bilo tudi nekaj, čeravno niso segli prav daleč. Sendvič sem zmogel sam, jabolko in frutabelo pa sva si razdelila in ko sva se po malici še odžejala, sva se odpravila navzdol. Tudi med sestopom je pričelo pihati in takrat so se nama odpirala obzorja, pa še sonček naju je vsake toliko pobožal. 




Tudi nazaj grede sva jo hitro drobila in kaj kmalu zmogla do kapelice bratov Scotti, kjer sva malce počila, potem pa stopila še tisto nekaj malega nazaj do izhodišča. 


Šele povsem spodaj, skoraj že na planini,  sva srečala prve pohodnike in kar čudno se mi je zdelo, da se, glede na vremenske obete, tako pozno odpravljajo v breg. 


Domov grede se nama ni bilo potrebno ustavljati, saj naju je sladoled čakal doma. Veliko sladoleda.

=> fotografije Hochwipfel (Visoki vrh)