nedelja, 28. avgust 2016

Greilkopf

Veliki srpan , sobota 27.8.2016

Minulo soboto nama je bila tura na Mohar tako všečna, da sva se še enkrat odpravila v Visoke Ture.

Toliko čudovitih krajev je, kjer sem že bil in kamor se želim vračati, toliko še neodkritih, morebiti še bolj čarobnih in kdo ve, kaj bosta čas in življenje še prinesla . . . 

Enkrat sem v mojem blogu že uporabil misli Janija Kokalja, katerega sem imel srečo osebno spoznati in katerega žal že dolgo ni več med nami, ki jih je zapisal v njegovi knjigi Trenutki:

"Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek. In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno . . . "

Tudi jaz si želim nekoč ostati nekje drugje . . . za vedno. Morda me tudi zato tako vleče v oddaljene kraje in neznane gore . . . 

V taisti knjigi so mi zelo pri srcu tudi besede neznanega avtorja, ki pravijo:

Poskušal sem leteti, biti ptič.
Uspelo mi je za nekaj trenutkov.
Poskušal sem plavati, živeti kot riba.
Uspelo mi je za nekaj minut.
Poskušal sem biti človek.
Nikoli ne bom vedel, če mi je povsem uspelo.

Ker so obetali vroč dan, tudi visoko v gorah, sva se od doma odpravila še prej kot običajno. 


Na pol poti do tja se je zdanilo in gore so se bleščale v jutranjem soncu. Pri Stockerhütte sva v zapornico vrgla 4€, da se nama je odprla pot do zgornjega parkirišča pod Jamnighütte ; pozimi se po tem delu ceste sanka ali smuča, zato tista poldruga ura dodatnega vzpona ni odveč, poleti pa ni, da bi se po cesti ali ob njej pehal. 

Ko sva pričela s turo, je bilo zgodnji uri navkljub že precej toplo. Nad kočo, katero sva pustila ob strani, sva nadaljevala po dolini naprej. Pot, bolj razdrta cesta oziroma kolovoz, se je zložno vzpenjala proti Hagener Hütte in tudi midva sva zložno nizala korake navkreber. Ker princeska ni hitela kot običajno hiti in ker ni bilo gneče kot je bila nazaj grede, si počitkov gor grede nisva privoščila ; le toliko sva ustavila korak, da sem jaz vsake toliko naredil posnetek ali dva in da je princeska ovohala in označila kak grmiček ali kos trave ob poti. 








Ko sva prišla na greben, bolje rečeno sedlo, sva zavila desno navzgor, proti najinemu vrhu, na katerega je vodila neoznačena steza. Malce višje sva se precej od blizu srečala s čredo ovac, katerih se je princeska kar malce zbala ; zna biti, da jih pomni iz lanskoletnega Golega vrha. Ker sva bila na vrhu spet sama sva zgoraj spet dolgo posedala. Razgledi so bili prekrasni, prav lahko, da se je res videlo stopetdeset kilometrov daleč, kot so na predvečer obetali avstrijski vremenologi. Zgoraj sva počela, kar običajno zgoraj počneva ; pojedla in popila sva, kar sva s seboj prinesla, potem pa je princeska zadremala in sem jaz razmišljal in premišljeval.






Med dolgimi potovanji sem ter tja in med samotnimi vzponi o marsičem premišljujem, marsikaj premislim in se tudi marsičesa domislim . . . Ko se odpravim v gore, je pot tja in vzpon sam kot da bi se umikal življenju, kot odmik od vsega . . . in ko pride čas za sestop z vrha je, kot da bi se vračal nazaj v življenje . . . 



Tudi za naju s princesko je prišel čas, da se vrneva, tako in drugače. Do razpotja pod Hagener Hütte sva še zmogla sama, potem pa nižje sva bila, več nas je bilo. Počasi sva jo drobila navzdol, oba vesela, da bova v dolini še preden bo vročina pošteno pritisnila. Med sestopom sva se enkrat umaknila kravam, ki so počivale na poti in ne enkrat ob pot, k potoku, da sva osvežila pregreto čelo in utrujene tačke. 






V dolini se je zapornica dvignila sama od sebe, še to bi se manjkalo, da bi moral še enkrat metati drobiž vanjo.

Nazaj grede sva naredila ovinek do vzhodne obale Belega jezera ( Weißensee ), kamor sva prispela po dolini Weißenbachtal. Plavanje v kristalno čisti vodi je bilo imenitno, zato je trajalo kar nekaj časa, da sva prilezla iz jezera. Prvič sem bil na tej strani in z veseljem se bom vračal, ko se bom spet potepal tod blizu ; parkirišče je brezplačno, do jezera je le nekaj minut sprehoda in travnatega obrežja za poležavanje je neprimerno več kot na zahodni obali. 




Čudovit dan se je prevesil v čudovit večer in ta v noč z ogledom koncerta Huberta von Goiserna. Tokrat v živo po televiziji, prihodnje leto pa, vsaj upam tako, v živo na prizorišču samem. Nekaj njegovih, ki so mi zelo zelo blizu:




ponedeljek, 22. avgust 2016

Mohar

Veliki srpan , sobota 20.8.2016

Pogosto slišim koga reči, tudi sebe, da gre življenje svojo pot. Zna biti, kajti nama z življenjem se rado zgodi, da ubereva vsak svojo pot in potem je potrebno kar nekaj časa, da se spet srečava . . .  

Kam sedaj ?! sem se vprašal po Čistem vrhu. In se spraševal tudi v dneh potem, ne misleč samo na gore. 

Sredi tedna se spomnim, da je vinjeta za avstrijske avtoceste veljavna še v soboto in dan kasneje vem kam.  

Kot običajno vstaneva skoraj sredi noči in ne dosti kasneje odpotujeva zdoma, zato kot običajno prispeva na prazno parkirišče na izhodišču, sama opraviva pot navzgor in sva dolgo dolgo časa sama na vrhu. Tudi vroče nama postane šele, ko je tura že bolj pri kraju. 

Princeska že dolgo ni skočila iz boksa tako razigrana in neučakana kot tokrat. Njena vnema po hitro, hitreje ni pojenjala vse do vrha, tako da sem se moral pošteno potruditi, da sva pot zmogla vštric. 




Vreme nama je šlo na roke, saj je bilo sveže in sonce še ni posijalo z vso močjo izza oblačnih kopren. Markirana bližnjica je precej skrajšala pot, saj je sekala prav vse cestne ovinke, strma pa je bila mestoma tako, da sem se ne enkrat skoraj s kolenom po bradi. Skoraj ! 


Nad gozdno mejo je bilo kot v pravljici ; prostrani zeleni travniki visoko vrh gore, čudoviti razgledi in nebroj svizcev, ki so žvižgajoč švigali sem ter tja in dodobra razburili princesko. Čeravno jih je vajena, jih toliko tako blizu redkokdaj vidi. 






Na sedlu Göritzertörl sva si privoščila daljši počitek, četudi do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko. Razgledi so bili prekrasni, še najbolj je izstopal Großglockner z okoliškimi tritisočaki.  Po počitku sva kot bi trenil zmogla do vrha in si tam privoščila še eno daljše lenarjenje, vmes pa malce prigriznila in malce popila. Včasih se zalotim, da mi uspe misliti na nič ; kot da se na kratko povsem izklopim, ugasnem in tudi tokrat se mi je zgodilo enako. Čuden, ne vedno sproščujoč občutek. 





Vrh Moharja, pravzaprav vršno pobočje, je prostrano in s princesko sva se pred odhodom v dolino malce sprehodila sem ter tja in se razgledala. 





Med sestopom sva jih srečala kar nekaj in ko sva zmogla do avta je bilo parkirišče polno do zadnjega kotička. Ker so bile tudi mize na vrtu bližnjega gostišča zasedene in ker je postalo že precej vroče, sva raje odpotovala proti domu, kot pa iskala prazen stol in senco.







Ko z življenjem spet stopiva na isto pot se bo našel tudi odgovor na Kam sedaj ?! . . . . . 

ponedeljek, 15. avgust 2016

Čisti vrh

Veliki srpan , nedelja 14.8.2016

Da bova v nedeljo v Trenti sem vedel že v petek, za Čisti vrh pa sem se dokončno odločil med potjo iz Lesachtala (Lesne doline) domov.

Čisti vrh ima zame poseben pomen. Pred davnimi časi sem se nanj povzpel v imenitni družbi psičke, psička in dekleta in od takrat dalje si obiska hribov in gora skorajda ne znam več predstavljati brez spremstva štirih tačk. 

Vstala sva zgodaj, ob pol četrti, kot da dan poprej ne bi potovala daleč in se ne povzpela visoko. Princeska mi je med kuhanjem kave prinesla vse njene igrače in hočeš nočeš sem se še ves krmežljav moral malce poigrati z njo. Potem mi je pomagala, da sva vse zložila v nahrbtnik in nekaj kasneje s takim veseljem skočila v svoj boks, kot da že celo večnosti ni bila nikjer.

Potep sva pričela ob sedmi, pri spodnji zapornici nad Vasjo na Skali.



Čeravno malce utrujen po dnevu pred tem sem zmogel slediti princeski, ki je urno drobila v breg. Jutro je bilo sveže, rose pa toliko, da sva bila mimogrede oba mokra ; jaz do kolen in princeska do ušes. 



Lepa steza naju je vodila po bolj ali manj gostem gozdu, na razpotjih steza in/ali cest so nama bili v pomoč možici in kot bi mignil sva zmogla do planine v Plazeh. Malce naprej od lovske opazovalnice sva si privoščila počitek in malico in se vmes nastavljala soncu, da naju malce pogreje in osuši. Dan ne bi mogel biti lepši, užitek je bilo razgledovati se po okoliških gorah. 






Nad planino sva spet zavila v gozd, kjer sva cikcakala navkreber po lepo speljani poti, po njej prišla na travnike, ki so naju spet dodobra namočili in po njih kmalu dosegla sedelce Čez Drt. Hitro sva zmogla še tisto malo do vrha in kmalu sedla na suhe, mehke trave, kjer sva obsijana s toplim soncem uživala v brezmejnih razgledih. Božansko ! 





Dolgo, res dolgo, sva bila zgoraj, vsak v svojem svetu. Princeska je spet malce zadremala, jaz pa sem sušil hlače in čevlje, saj sta membrana in impregnacijsko razpršilo popustili pred hudo močo na poti. Ni kaj, tudi čevlji imajo svoja leta in če samo pomislim, kam vse so me že sprehodili . . .  




Med počitkom sem se spomnil mojega zadnjega obiska tod, tega, kako mi je psiček, s katerim smo kasneje z njegovima dvema obredli mnogo gora in dolin, zaspal v naročju . . .  
Ko se je princeska zbudila, sva se malce podprla, spet je bila večja polovica jabolka njena, potem pa se počasi odpravila navzdol. V slovo sem se ozrl na Zadnjiški ozebnik, kjer smo se potepali nedavno, namenil pogled očaku, kamor me morebiti kmalu zanese pot in se na hitro zazrl v ostenje Lepe Špice, kjer smo pred leti uživali v Tumovi smeri . . . 



Med sestopom sem razmišljal o marsičem . . . tudi o tem, ko pride čas za slovo . . . kaj bi dal, da bo nekje v gorah, na tak dan, kot je bil včeraj ali je danes . . . da bi legel na mehke zelene trate, se ozrl na bela ostenja in modro nebo in spokojno odšel . . . 



Ko sem pospravljal opremo in se preoblačil je princeska že ležala v svojem boksu in čakala da odpotujeva proti domu . . . 



Postanek v Zajnci, kjer sem imel opravek in kjer so me pogostili s kavico in pecivom in kjer smo prijetno poklepetali je bil prijeten, gneča na poti domov pač ne.

Ko sem doma, pozno ponoči, legel k počitku, se je kar samo pojavilo vprašanje:  Kam sedaj ?!