sreda, 19. oktober 2016

Benetke in okoliški otoki

Vinotok , 7.10.2016 do 9.10.2016

Včasih je bila priprava na potovanje vsaj pol toliko razburljiva kot potovanje samo, saj si moral v turistično agencijo po prospekte, v knjižnico po vodnike in na banko po dve, tudi tri različne valute.

Danes vse potrebno urediš kar z domačega fotelja z računalnikom v naročju in nogami na mizi. Gotovina je že skoraj odveč, dovolj je kreditna kartica, raje dve za vsak slučaj. In seveda pametni telefon. Včasih si se pripravljal dneve, tudi tedne dolgo, danes je dovolj nekaj ur. Sodobna tehnologija gor ali dol, meni se toži po starih časih, ne samo kar se potovanj tiče. EMŠO ?

Vremenska napoved se je v dnevih pred najinim odhodom tako spreminjala, da sva zjutraj razmišljala o kopalkah in plavanju na Lidu, zvečer taistega dne pa o puhovki in čaju na Markovem trgu. Dejansko je tudi bilo skoraj tako.

Jutro je bilo sončno in midva nasmejana, ko sva v petek zjutraj odpotovala zdoma. Cesta je šla avtu dobro izpod koles in že pred poldnevom sva zlagala obleko in raznorazne potrebščine v sobi hotela Ca`Nova v Campaltu, manjšem kraju v zaledju Beneške lagune. Na recepciji so nama znali odgovoriti na vsa vprašanja, ki sva jih imela in nama za povrh nasuli še par koristnih nasvetov. 


Petek , 7.10.2016 , Giardini della Biennale, Arsenale del Venezia in Murano

Z avtobusom sva se odpeljala v Benetke, potem pa z vaporettom ( ladjico ) odplula v Giardine della Biennale, kjer sva se sprehodila okoli razstavišča. Razstav, ki jih tam ni malo, si nisva ogledala, ker bi nama vzele preveč časa, pa tudi vstopnina se je štela v desetinah €, odvisno kaj in koliko vsega bi si želela ogledati. 








Po sprehodu v parku, katerega je dal postaviti sam Napoleon in mu pravijo tudi Giardini Napoleonici, sva si v manjši caffeterrii ob kanalu privoščila kavico in sladoled, potem pa odplula do Arsenale del Venezia, kjer je bila pred davnimi časi državna ladjedelnica in orožarna, danes pa je tam razstaviščni prostor Beneškega bienala in center za ohranjanje starih ladij. Ker tabla na pročelju pravi, da je objekt vojaškega značaja in zatorej gibanje omejeno, sva si ga ogledala le od zunaj in z mostička nad kanalom







Ko sva si ogledala še most vzdihljajev Ponte dei Sospiri  in pri tem tudi sama malce zavzdihnila, sva odplula v Murano. 





Petek in pozno popoldne sta bila kriva, da gneče ni bilo, tako da je bilo sprehajanje ob kanalih in obiskovanje trgovinic z izdelki iz muranskega stekla pravi užitek. 





Med raziskovanjem stranskih, manj obljudenih in manj znanih ulic in uličic sva se zvečer zapletla v klepet z domačinom, katerega maček in pes sta počivala na okenski polici. Na Tinino vprašanje, kje bi se dalo kaj dobrega pojesti, sva dobila namig o cucini tipici v bližini, kamor sva se odpravila na večerjo. Hrana je bila res zelo okusna in postrežba nadvse prijazna: ribja juha in špageti s škampi so lepo sedli v želodček, kvartin belega pa je prijetno stekel po grlu.



Že ponoči sva odplula nazaj in ker sva bila pozna, sva morala na San Marcu prestopiti z vaporetta na vaporetto, da sva zmogla do avtobusa in od tam domov.

Sobota , 8.10.2016 , Ghetto di Venezia, Rialto, San Marco in Burano

Zjutraj je bilo prijetno poležati v pol širši postelji, kot je doma in tudi bogat zajtrk je terjal svoj čas, tako da sva se malce kasneje, kot sva načrtovala, odpeljala v Benetke. Kot običajno prvo z vaporettom, nato pa peš in sicer do predela Ghetto di Venezia. 



Nekaj ulic in uličic je bilo zapuščenih, srhljivo praznih, da je bil vtis tak je zagotovo pripomoglo tudi oblačno vreme in nekaj malega dežja.





Glavni trg je bil še kar obljuden - tam je sinagoga in v njej šola, restavracija in trgovinica s košer hrano, židovski muzej, ki je bil zaprt in galerija, kjer so bila razstavljena likovna dela Tony-ja Greena, jazz glasbenika in slikarja iz New Orleansa. 







Najin potep naju je nato vodil proti znamenitemu mostu Rialto, vmes pa sva malce pokukala tudi v stranske ulice. Bližje sva bila mostu, večja je bila gneča in na mostu samem sva se morala kar potruditi, da sva zmogla narediti nekaj posnetkov. 



V bližini mostu, na Calle della Bisa, je znana Gelatoteca Suso, kjer imajo izvrsten sladoled. Pojedla sva toliko kepic, da je skoraj zadostovalo za skromno kosilce. Do trga Piazza San Marco sva se morala malce drenjati, tam pa sva našla dovolj prostora, da sva bila sama na svojem. V katedralo samo nisva šla zaradi gneče in posledično dolgega čakanja, raje sva se na trgu malce pogrela na soncu in opazovala okoliške zgradbe in dogajanje na trgu. 











Od tu sva se odpravila v Burano in ker le ta ni ravno blizu, je bila plovba do tja temu primerno dolga. Hiše in hišice, obarvane v žive barve, so se bleščale v popoldanskem soncu že od daleč, z ladjice, od blizu pa so bile samo še bolj čudovite. Bilo je prijetno toplo, zato je bilo potepanje po mestecu pravi užitek in kar prehitro je prišel čas, ko sva se morala vrniti. 







Med vožnjo do San Marca sva doživela čudovit sončni zahod, tam prestopila na drug vaporetto, potem pa preplula Canal Grande v vsej njegovi dolžini. Nočna vožnja po njem je bila čudovita, saj si videl marsikaj drugače kot se vidi podnevi in tudi kaj takega, kar se podnevi ne. 





Večer se je prevesil v noč, ko sva večerjala v restavraciji poleg hotela. Ker sva se večer pred tem gostila z morskimi dobrotami, sva se tokrat odločila za pizzo in kvartin rdečega, za posladek pa je poskrbela slastna "torta della nonna".

Dan, ki je enkrat letno in ki te postara za leto, sva zaključila s šampanjcem . . .

Nedelja , 9.10.2016 , San Giorgo Maggiore, Lido, Accademia in še malo po Benetkah

Zjutraj sva zlahka vstala malce prej, čeprav bi še lažje poležala malce dlje, saj sva tudi zadnji dan najinega potovanja želela videti in doživeti kar največ. Po zajtrku in potem, ko sva poravnala račun in se poslovila od prijaznega osebja, sva se iz Benetk odpravila na otoček San Giorgio Maggiore, kjer stoji bazilika z enakim imenom. 







Tja sva prispela ravno ob pravem času, da sva se lahko še pred mašo povzpela na cerkveni stolp, s katerega je prekrasen razgled na Benetke, saj ležijo pred, pod teboj kot na dlani. Vreme nama je bilo naklonjeno, zato so bili razgledi res veličastni. 









 Ko sva si ogledala še baziliko samo, sva odplula proti Lidu. 









Le ta na naju ni naredil večjega vtisa, prej je bil manjše razočaranje. Sprehod od pristanišča do plaže na drugi strani je vodil po ulici, kakršno zlahka najdeš v Gradežu ali Portorožu in tudi plaža sama ni nič posebnega. 





Če bi imela več časa, bi se ogleda lotila temeljiteje in zagotovo našla marsikaj lepega in zanimivega, zato recimo, da imava to v dobrem za prihodnjič. Nazaj grede sva iz ladjice izstopila na Gallerie dell'Accademia in se še enkrat po dolgem in počez sprehodila po Benetkah in nakupila nekaj dobrot za domov.



Ko sva se vrnila v Campalto, sva se odpeljala v mestece Stra, kjer stoji Villa Pisani. Vila je svetovno znana in ji pravijo tudi kraljica beneških vil, la Regina delle ville venete. V njej je narodni muzej, okoli nje pa čudovit park. Ker je v vili in v parku veliko zanimivega sva tokrat zaradi pomanjkanja časa samo pokukala vanjo, nekoč čim prej prihodnjič pa se ogleda lotiva temeljiteje.









Ker je želja po neodkritem in nedoživetem še veliko, se zagotovo vrneva. In ker sva tako v Benetkah kot na otokih videla mnogo kosmatincev, zna biti, da nekoč tudi princeska zavzdihne ob pogledu na most vzdihljajev.

=> fotografije Benetke - petek 7.10.2016

=> fotografije Benetke - sobota 8.10.2016

=> fotografije Benetke - nedelja 9.10.2016

nedelja, 02. oktober 2016

Jukbichl

Vinotok , sobota 1.10.2016

Na tujem se po turi ali po izletu ali po karkoli sem že tam počel, rad ustavim ob poti in pogledam kaj piše na rumenih smerokazih - kam, na katere gore ali do katerih koč vodijo poti, kaj piše na rjavih smerokazih - katere kulturne spomenike in ali naravne znamenitosti si velja ogledati in tudi kje se najde "cucina tipica" ali "landestypischer gerichte", odvisno od kraja potepa. Med enim takih postankov sem nekega dne pred kdo bi pomnil koliko leti odkril Jukbichl . . . 



Začela sva na prelazu, ki loči Ziljsko od Dravske doline, Gailbergsattel poimenovanem. Po poti GHW (Gailtaler Höhenweg) sva se odpravila navkreber, čeravno je pot kar nekaj časa vodila bolj kot ne po ravnem. Na začetku kolovoz, potem gozdna cesta, pa spet nekaj kolovozu podobnega in končno peš pot naju je vodila na vrh najinega hriba.




Jutro je bilo sveže, bolj kot ne oblačno, povrh vsega pa je še pihalo. Pot do planine Ochsenalm je speljana po gozdu, kjer od razgledov nisva imela kaj dosti, zato sva se ustavljala precej manj kot običajno. Razen nekaj kratkih odsekov je pot precej položna, zato sem bil kar presenečen, da sva tako hitro zmogla tako visoko, ko sva iz gozda stopila na planino . Tam sva se končno lahko zazrla v dalj, pa tudi sonček je pričel kukati izza oblakov.




Živine ni bilo več na paši, jesen je pač tu. Narava se počasi spreminja iz zelene v rjavo, macesni dobivajo pozlato in cvetja po travnikih je vse manj. Kdo ve, koliko časa še, da bo sneg pokril dol in breg in bo narava legla k počitku.



Do vrha potem ni bilo daleč in pol ure hitreje kot obetajo opisi v vodnikih in smerokazi ob poti sva sedla na leseno klop, pravzaprav mizo, pod križem. Tokrat zgoraj nisva bila sama, tako jaz, kot princeska, sva imela vsak svojo družbo. Jukbichl je imeniten razglednik, le vreme mora biti prijaznejše kot sva ga imela midva, če želiš videti vse tisto, kar se videti da. Ko sva ostala sama, sva še nekaj časa posedela na klopci pod križem. Po dolgem času sem zmogel za nekaj dolgih trenutkov odmisliti vse in samo uživati v trenutkih miru in tišine. Čudoviti trenutki . . . 








Ko sva dobila družbo, sva se počasi odpravila navzdol. Sestop nama je šel dobro izpod nog in kar prehitro sva zmogla nazaj do izhodišča. 




Pred povratkom sva v dolini poiskala rumeni smerokaz, kjer se prične druga pot na ta hrib. Znalo bi se zgoditi, da se bomo kmalu nekoč tod ali tu nekje potepali v troje. 

Skušnjava je bila, a naju ni zmogla. Čeravno so jezerom, kjer sva še pred nedavnim čofotala, dan poprej namerili dvajset stopinj, sva jim rekla na svidenje ob letu osorej in odpotovala naravnost nazaj domov.