ponedeljek, 07. november 2016

Lemovje

Vinotok , ponedeljek 31.10.2016

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile . . . 















Monte Jama

Vinotok , sobota 29.10.2016

Jutro je bilo sveže in v dolini je bilo še mračno, ko smo se odpravili od doma. Na Triglav in okoliške gore je že posijalo sonce . . . 

Tudi Patoc nas je pričakal obsijan s soncem, ko smo prispeli in vreme je obetalo najlepše. 



Počasi smo se sprehodili skozi vasico in kmalu stopili na pot, ki nas je povedla vrhu naproti.  Začetna strmina je poskrbela, da smo se hitro ogreli, potem pa smo složno in ponekod zložno ubirali pot navkreber. Gob ob poti je bilo kar nekaj, takih za pod zob skoraj da ne, listja na poti pa toliko, da smo ga gazili tudi prek gležnjev. Vmes smo rekli kakšno o tem in onem in kaj kmalu prispeli do razpotja, kjer bi lahko nadaljevali proti Reklanici, če se ne bi usmerili navzgor proti Jami. 






Hitro smo zmogli do križa vrh hriba in od tam sestopili do bližnje kolibe, od koder smo imeli imenitne razglede skoraj na vse strani neba . Vreme je bilo, da lepše ne bi moglo biti, saj je sonce tako prijetno grelo, da bi se dalo tudi v kratkih rokavih posedeti na prostem. V kolibi je miza in so klopi ob njej, zato smo si tam privoščili malico, potem pa kar nekaj časa uživali v razgledih na dolino pod nami in na okoliške gore. 






Sledila je druga polovica ture, to je pot navzdol. Ker smo se vračali v Zadnjico, kjer nas je čakalo še nekaj prijetnih prazničnih dni, sestop ni bil tako otožen, kot zna biti tiste dni, ko veš, da boš moral naslednji dan še pred zoro na delo. Za slovo smo se še malce sprehodili po vasi, kjer je bilo videti, da jih je večina že zaprla duri na hišah pred bližajočo se zimo, nato pa se po ozki in mestoma sila zaviti cesti odpeljali v dolino in naprej proti domu. 





Ko smo se vrnili domov, so gore nad Zadnjico še žarele v soncu, dolina pa bo nekaj naslednjih mesecev ves dan v senci . . .