ponedeljek, 30. januar 2017

Monte San Simeone

Prosinec , sobota 28.1.2017

Prvi vzpon na San Simeone je bil prava pustolovščina, saj smo se visoko pod vrh pripeljali po nič več kot za en avto široki, torej nesramno ozki, zaviti in strmi cestici, katera za nameček nima ograje tam, kjer so prepadi najgloblji. Osemindvajset ostrih ovinkov, od tega devet v nepreglednih tunelih, na razdalji enajstih kilometrov in z višinsko razliko prek tisoč metrov res ni ni bilo mačji kašelj. Ne navzgor, še manj navzdol.


Kasneje sem tekom let obiskal še bližnjo Festo in nekaj manj bližnji Brancot in prišel do ideje, da bi nekoč pozno spomladi, ko so dnevi najdaljši in vročine še ni, vse tri povezal v lepo, dolgo in najverjetneje kar naporno enodnevno turo. 

Minuli konec leta sva s princesko nekajkrat potovala v Karnijske Alpe in njih predalpski svet in pogled na prijaznega debeluščka, kot zaradi oblike pravim San Simeonu, je obudil spomine, le ti pa željo po ponovnem obisku.

Začela sva nad sedlom Interneppo, na razpotju poti proti Festi in San Simeonu. Sprva po v led in sneg okovani cesti in potem po mestoma hudo strmi pešpoti sva se pehala v breg in hitro pridobivala višino. Razgledov ni bilo kaj prida, spodaj zaradi gozda, višje zaradi pasu nizke oblačnosti, tudi megle, skozi katerega sva morala. Šele nad kapelico, približno devetsto metrov visoko, so se nama vremena pričela jasniti in se malce pod planoto, dobrih dvesto metrov višje, dokončno zjasnila. 










Ker sva bila oba pri volji, kar se hitrejšega koraka tiče, sva ne da bi počila nadaljevala proti vrhu in tam, kjer sem pred skoraj petimi leti parkiral vozilo, prišla na strnjen sneg. Uhojena gaz naju je vodila navkreber po gozdu in čeravno nama je sem ter tja precej drselo, sva kmalu ugledala zgradbo in antene na vrhu. Še malce sopihanja in pehanja in že sva sedla na trave vrh s soncem obsijanega San Simeona.  






San Simeone je imeniten razglednik, upravičeno mu pravijo balkon nad furlansko nižino. Tudi midva sva užila neomejene razglede po okoliških gorah, le doline so bile ponekod zastrte z meglicami. Pogledi so odkrivali že obiskane gore in kraje, te gore in ti kraji so obudili spomine in spomini . . . 





Nedavno sem na spletu prebiral spomine italijanskega alpinista, ki je pisanje naslovil :  
Un omaggio a un mondo che non c’è più.

Jaz bi temu dodal : 
Un omaggio a un tempo che non c’è più. Anche il piacevole ricordo di questo tempo che è irrimediabilmente passato.

Bilo je je mimo, je bo mimo vsak čas, bo pa je odvisen od marsičesa, tudi od tega, če nam je in kar nam je usojeno . . .  

Ko sva z vrha sestopila nazaj na planoto, na altopiano, sva se sprehodila še do cerkvice San Simeone. Lepo je tam, razgledno in spokojno mirno, tako da sva še tam posedela, preden sva se odpravila v bolj kot ne sivi dolinski vsakdan. Do kapelice, kjer se nama je na poti navzgor pričelo jasniti, sva zaradi ledu in snega sestopala po cesti, nižje pa brezskrbno po pešpoti. 








Ko sva odpotovala domov, sem vedel, da je spomladanska tura ne samo možna, temveč tudi verjetna. 

V Bordanu sem kupil kruh, v Ukvah sir, kravjega in kozjega, bil tod prijetno presenečen, ko sta me pocukala za rokav - lepo vaju pozdravljam - in ko se je popoldne prevesilo v večer, sva s princesko že počivala na domačem kavču.

=> fotografije San Simeone

ponedeljek, 23. januar 2017

Veli Badin

Prosinec , nedelja 22.1.2017

Okoliške ulice so okovane v led in mraz kar noče popustiti. Zato sva, čeravno imava zimo in sneg rada, za spremembo odpotovala tja, kjer sva vedela, da nama bo toplo in da bode najina pot kopna.

Po imenitni smuki v soboto sem pričakoval, da se bom zjutraj težje sestavil skupaj, pa ni bilo sile. S princesko sva pripravila vse potrebno za najin potep in kmalu po tistem, ko je napočila zora, odpotovala zdoma. 

Ko je princeska pri cerkvi svetega Kvirika skočila iz avta je bilo, kot da ne more verjeti, da stoji na suhi travi. Ni kaj, kakih deset dni je od tega, kar se je nazadnje sprehajala po kopnem. Tudi meni so bila kopna tla v veselje, toplo in sončno jutro nič manj. Prešerne volje sva vzela pot pod noge in se odpravila v smeri Velega Badina in Movraške vale. 







Pri smerokazu "bunker" sva zavila s poti in si ogledala votlino, katera zna biti imenitno zatočišče, če te med potepom ujame huda ura. 





Nadalje naju je pot vodila navzdol do vrha Velega Badina, kjer je vpisna skrinjica in od tam še vedno navzdol skoraj do cestice, kjer prideš desno do državne meje in greš levo v Movraž. Nekaj metrov pred cestico, ob kateri so označbe za učno pot, sva zavila ostro desno po travnati poti in kmalu zmogla do naravnega mostu in nedaleč zatem do spodmolov. 











Ker v tem času tam ptice ne gnezdijo, sva se sprehodila prav pod njih in si jih ogledala od blizu. Legenda pravi, da ušesa Istre, kot tudi rečejo spodmolom, slišijo vse, kar se v istrskih vaseh govori. Midva sva bila tiho, jaz sem celo razmišljal potihoma. Okrepčala sva se pod naravnim mostom kjer sva našla razgleden kotiček, potem pa počasi odšla nazaj gor proti Svetemu Kviriku. 












Sedaj so nama tisti konci, to je kraški rob z okolico, že tolikanj domači, da se zna zgoditi, da kmalu narediva celodnevni potep, med katerim bova obiskala in si ogledala tudi še neznane nama poti in kraje.



=> fotografije Veli Badin

ponedeljek, 16. januar 2017

Golič

Prosinec , nedelja 15.1.2017

Začetek bi bil lahko enak včerajšnjemu: Golič, kot ga še ni bilo.

Zaradi velikih kupov snega, ki jih je plug narinil ob rob ceste, se ni dalo zapeljati na parkirišče ob igrišču. In ker bližje ni šlo, sva jeklenega konjička pustila blizu kapelice vrh klanca pred vasjo in si s tem malce podaljšala ne ravno dolg potep. 

Ko sva se sprehodila skozi vas je bilo spokojno tiho, srečala nisva ne človeka, ne živali. Jasno jutro je bilo hladno in vetrovno, cesta in kasneje kolovoz pa precej poledenela vse do železniške postaje nad vasjo. Do razpotja Golič - Kojnik sva imela pot shojeno, od tam do vrha pa sva gazila po deviških belih poljanah, ki so se bleščale v soncu. 





Nad gozdno mejo je pihalo, zato se nisva kaj dosti ustavljala. Snega je bilo do gležnjev, le v zametih se ga je nabralo za nekaj prstov več. Tam je princeska poskakovala kot srnica, če se ji je pregloboko vdrlo, zame pa ga še vedno ni bilo dovolj, da bi posegel po gamašah. Hodila sva, kot se nama je zdelo ; ponekod sva sledila kolovozu, včasih  naredila položen ovinek ali dva in šla strmo naravnost gor tam, kjer se nama je tako zljubilo. Na grebenu sva stopila na markirano pot, ki je bila shojena in po njej kmalu zmogla do vrha Goliča.





Razgledi so bili čudoviti ; ladje na morju so bile videti, kot da bi stal na obali, Slavnik je bil tako blizu, da bi se kar odpravil nanj in Julijske Alpe ter Dolomiti so se zasneženi bleščali v daljavi.


Nekajkrat sem obiskal vrhe nad Kraškim robom, ker se mi ni ljubilo na sneg. Včasih sem se odpravil na obalo, takisto zaradi tega. Včeraj in danes je bilo podobno ; ne, da se mi ni ljubilo na sneg, ljubilo se mi je tja, kjer je sneg izjema ali pa ga vsaj ni veliko. Zvezde so nama bile naklonjene oba dneva, saj si lepšega ne bi mogla želeti.


Ker je bilo zgoraj bolj vetrovno, tudi hladneje, se na vrhu nisva dolgo zadržala. Breg je bil ravno pravi, da sva se spustila v dir in tekla navzdol vse do sončnega kotička, kjer sva se v zavetrju spočila in okrepčala. Princeski so se med tekanjem na dlako prijele grude snega, zato sem jo zamotal v flis in jo pogrel v naročju, da se je odtajala in pogrela. Ker je vmes zadremala, ji zagotovo ni bilo odveč. 




Po počitku sva nadaljevala zložno, saj naju je sonce prijetno grelo in bi bilo škoda hiteti. Kmalu sva zmogla do železniške postaje, kjer sva pomahala vlaku, ki je ravno pripeljal mimo in se nedolgo zatem v vasi pozdravila s pasjim lepotcem, ki je pritekel pozdravit princesko. 




Do avta ni bilo več daleč in ko je ura v zvoniku pričela biti dvanajsto, sva odpotovala domov.

Krasen dan, spet eden od tistih, ki so ! 

=> fotografije Golič