sreda, 8. februar 2017

Monte Sorantri

Svečan , torek 7.2.2017

Karnijske Alpe malo drugače, bi lahko dejal za današnjo turo. Bolj sprehod, kot tura in bolj grič, kot hrib. Kaj šele gora. Tudi nekaj hoje po asfaltni cesti, ker drugače ne bi zmogla anella. Krožna tura, tam kjer se le da. 

Nanjo sem se spomnil minuli konec tedna med sestopom iz San Simeona in ker je te dni višje vršace pobelil sneg, je prišla na vrsto že danes. Včasih kaj naredim po svoje, to je, drugače kot tiskani in spletni vodniki svetujejo in tako je bilo tudi tokrat. 

Potep sva začela pri mostu preko potoka Chiarzo, malce naprej od Esemona di Sopra. Jutro je bilo sveže in ptice so glasno žvrgolele, ko sva jo drobila po široki mulatjeri v breg. Predvsem na ovinkih je bilo grmovje dovolj redko, da sva imela tudi nekaj razgledov. Lepo se je videlo na Val Degano, Cjanâl di Guart po furlansko, eno od sedmih dolin v Karniji. 







Kmalu sva prišla do prelaza, sedelca, in nedaleč naprej že zagledala prve hiše v Raveu in Sorantri nad njim. Sprehodila sva se skozi vas in kar po cesti nadaljevala v breg. 




Malo pod vrhom, tam, kjer je ob cesti počivališče s klopmi in mizo in je tam tudi razgledna tabla in se tam cesta prične spuščati, se je v gozd odcepila pešpot in po kake četrt ure lomastenja po gošči in gaženja po za ped debeli snežni odeji sva sedla na deblo pod drevesom na vrhu. Pač, vrh je tak, da je tabla z imenom pribita na drevo in je spodaj majhen kamniti možic s palico v njem, namesto križa. Da razgledov tod ni, sem vedel že prej, da je vrh tak, da moraš najvišji kucelj poiskati v gozdu, takisto. 






Ko sva nekaj malega pojedla in naredila požirek ali dva, sva odlomastila po gozdu v drugo smer, saj sva za sestop izbrala starodavno pot mimo svetišča Madonna di Monte Castellano. Pot je bila v nekih drugih časih povezava z višje ležečimi naselji, sedaj pa je tlakovana in služi kot romarska pot iz Ravea do svetišča in naprej navzgor na Sorantri. Poleg svetišča je tudi opuščen frančiškanski samostan. 







Ko sva prišla v Raveo, sva se sprehodila po vasici in si ogledala lično obnovljene hiše in gospodarska poslopja. Tudi tu so, tako kot v Solbici, Bordanu in še kje, pročelja hiš okrašena s poslikavami, ki kažejo značilnosti kraja in kako se je živelo v minulih časih.





Od Ravea do izhodišča sva pohajkovala po travnikih in gozdnih poteh, vsega pol ure sva potrebovala za sestop, če smem temu tako reči.



Tod blizu imam ogledanih še nekaj potepov in ker so spomladi dnevi dolgi in vročina običajno še ne nagaja, sva Cuel di Nuvolae, Cuel Taront in Cuel Budin, ki so bili nesramno blizu najine poti, pustila vnemar za takrat.


Lepo sva se potepla, čisto po najino !

Ni komentarjev:

Objavite komentar