Napovedi niso obetale kaj več kot nekaj ur suhega vremena, zato nisva potovala daleč in nisva šla visoko.
Ker sem si že nekaj časa želel Vremščico spoznati iz druge strani, sva se tokrat nanjo odpravila iz Senožeč namesto iz Volč. Na poti do tja se je nekajkrat zjasnilo in upati je bilo na nekaj sonca tekom ture.
Na začetku pešpoti sva se pozdravila z oslički, ki so se pasli za ograjo, potem pa počasi stopila v breg.
Zložno sva jo drobila v breg, zaradi blata nisva hitela, saj je ponekod pošteno drselo. Strmejša pot skozi gozd je bila kmalu za nama in po travnikih pod Slatno je bila hoja prijetnejša, saj sva zmogla tudi po svoje, tam, kjer sta nama sneg in ali blato nagajala. Na odprtem je vsake toliko potegnil veter in takrat je soncu uspelo pokukati izza oblakov, večino časa pa je bilo oblačno z nekaj megle.
Od Virbašnjega dola navzgor, zadnji del vzpona do vrha, sva šla po kolovozu in pustila markirano pešpot za navzdol, tako da sva naredila tudi malce krožne ture, kar imava najraje. Ampak res malce. Zgoraj, na vrhu, sva imela petdeset odtenkov sivega vremena, obilo vlage in nič razgledov. No ja, kaj drugega niti nisem pričakoval.
Kot nismo pričakovali, da se srečamo mi štirje, ki smo se pred tednom dni srečali v Ukvah. Je svet tako majhen, so naključja tako pogosta ali je bilo kaj tretjega ?! Kakorkoli že, prijetno smo poklepetali in si zaželeli vse dobro, potem pa sestopili vsak v svojo smer. Tudi navzdol grede nama je na blatu drselo in sva po travah uživala, petdeset odtenkov sivega vremena je postajalo temnejših, bližje dolini sva bila in kmalu po tem, ko sva se v drugo pozdravila z oslički, sva odpotovala domov.
Slabo uro po tem, ko sva se vrnila domov, je dež že škrebljal po strešnih oknih in s princesko sva odprtih oči sanjala prihodnje potepe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar