ponedeljek, 24. april 2017

monte Giaideit

Mali traven , sobota 22.4.2017

Med minulimi prazniki sem po daljšem času našel čas za spomine, ki sem jih spravil na papir (pravzaprav trdi disk, tipkovnica in zaslon) in za materialne dobrine kot so brošure, zemljevidi in vodniki, nabrani tekom nedavnih gorniških potepanj, ki sem jim našel prostor v knjižni omari.

Na turo smo se tokrat odpravili trije, ki smo se kot običajno našli blizu Trbiža. Po desetih potovanjih po Pontebbani samo v letošnjem letu, sem tokrat na koncu Žabnic zavil na avtocesto. Malce spremembe ne škodi in s tem ne mislim samo na potovanja sem ter tja.

Skozi Imponzo smo se sprehodili do cerkve svetega Bartolomeja in od tam po zložno speljani poti do višje ležeče cerkve svetega Florijana. Ko smo se razgledali in si od zunaj ogledali čudovito cerkev, smo si na klopci pod njo privoščili krajši počitek. 

Foto: Eka Z.





Nadaljevanje je bilo bolj hribovsko, saj se je pot višje postavila strmo pokonci in je bila tam, kjer je bilo najstrmeje, v pomoč celo jeklenica. Vreme ni bilo povsem skladno z napovedmi, saj je bilo nebo prepredeno z oblačnimi koprenami, ki niso pustile soncu, da bi posijalo skozi. Na predvrhu, kjer je križ in kjer sta klopi, smo si privoščili daljši počitek, med katerim smo se temeljito podprli in prijetno poklepetali. Razgledi so bili koprenam navkljub daljnosežni, kar nekaj že obiskanih gora smo spoznali takoj, nekaj njih pa šele s pomočjo zemljevida. 





Ko smo se spočili, smo stopili še tisto nekaj malega do glavnega vrha, kamor je bilo zadnjih nekaj metrov nesramno strmih in je jeklenica prišla kar prav, da si se lahko povlekel navzgor. Tudi tu smo se razgledali in se pomenili o prihodnjih turah na okoliške vršace.



Misli so mi zgoraj spet odplavale nazaj, v čase, ki jih ne bo nikoli več. Spomnil sem se misli, ki me je prvič obšla po Majinem slovesu in katera me je obšla spet oni dan, ko smo se sorodniki, prijatelji in znanci še zadnjič poslovili od Igorja. Misel, da nas vse čaka zadnja gora, s katere ne bo drugega sestopa kot onstran, v neko drugo dimenzijo. Misel, kako daleč na poti do vrha te zadnje gore sem že in ali me tekom te poti čaka še kaj lepega, morda še nedoživetega ali pa je preostanek poti samo že videno in že doživeto, ponavljajoče se na malo drugačen način. Zna biti, da nam je ta gora usojena že ob rojstvu in pot nanjo, z dolžino in doživetji vred, takisto. 


Sledil je sestop po drugi strani hriba, v smeri Mignezze (stavoli Mignezza). Do tja smo morali malce gor in dol in preko suhe struge potoka z istim imenom, od tam pa malo po betonski cesti strmo in malo po pešpoti malo manj strmo navzdol, nazaj v Imponzo. Med sestopom smo si ogledali nekaj zanimivih zgradb, posestvo, kjer je vse še bolj zasebno, privatno, kot je drugod in si tudi malce oddahnili v senci, saj je sonce takrat, ko smo stopili na vrh, zmoglo skozi oblake in je postalo tekom sestopa že precej vroče.









Foto: Eka Z.
Nekoč si želim živeti nekje pod gorami in upam, da bo zadnja strmina moje zadnje gore klopca pred hiško, pogled na okoliške vršace in lepi spomini ...

torek, 11. april 2017

Peč (Tromeja) iz Zagrada - Monte Forno da Poscolle

Mali traven , nedelja 9.4.2017

Tako, kot je že nekajkrat bilo. Več nas in prav nič zverinska črna zverina.

Sešli smo se v Beli peči v Fužinah (Villa Bassa , Fusine in Valromana), malce naprej od križišča za Mangrtska jezera. Ko smo se okrepčali s kofetom, smo se zapeljali še malo proti Trbižu, nato pa zavili proti Zagradu in malce za njim, na križišču dveh gozdnih cest, pričeli s turo.

Po levi cesti smo se odpravili vse do njenega konca, kjer je veliko korito z vodo in kjer po drugi strani gozdnatega grebena vodi druga cesta, označena s 522. Prava pešpot se je pričela šele tu in do tod bi se lahko tudi pripeljali, če se ne bi odločili za anello, to je krožno turo.



Pot nas je v senci gozda vodila malo po avstrijski in malo po italijanski strani in nas kmalu privedla do jase, kjer je stala lična hišica.  Tu se je pot postavila bolj pokonci , zato smo hitro zmogli še tiste dobre pol ure hoje, kot je obetal smerokaz ob poti. Kmalu so se pogledi ustavili na Dobraču in nekaj korakov kasneje smo že stali poleg obeležja na vrhu. 






Vreme je bilo prekrasno, tako da smo z veseljem posedli na klopi na naši strani in se prepustili okrepčilu, klepetu, razgledom in seveda tudi počitku. Z ničemer od naštetega nismo hiteli, zato je urni kazalec naredil lepo pot, preden smo se odpravili nazaj v dolino. Do vodnega korita smo zmogli hitro, potem pa se je cesta bolj smo bili daleč bolj in bolj vlekla in kmalu po tistem, ko smo na zemljevidu preverili koliko naj bi je še bilo, končno tudi končala. 






Foto: Eka Z.

Foto: Eka Z.
Malo pred koncem ceste smo si ogledali lovsko kočo v bližini in poleg nje opazili past za medvede, v kateri je bila nastavljena mrhovina. Morebitno srečanje s kosmatincem v teh krajih torej ni izključeno . . .



Dan smo zaključili v Planici na razgledni terasi, kjer smo se ob kavi pomenili še o tistem, za kar nam je med turo zmanjkalo časa in si namignili, kam naj nas pota vodijo v prihodnje. Če bo nekaj manj hoje po cesti in če bo cesta brez asfalta, bo kar v redu, smo se strinjali, glede preostalega pa ni bilo nobenih pripomb :-)

=> fotografije Peč (Tromeja) - Monte Forno

ponedeljek, 10. april 2017

Mačenski vrh - Matschacher Gupf

Mali traven , sobota 8.4.2017

Zadnje čase tako pogosto potujem proti Trbižu (in naprej), da sem na avtocesti skoraj pozabil zaviti proti Tržiču. 

Tokrat na oni strani tunela ni bilo dovolj samo pokazati dokument, tudi v računalniku je bilo potrebno preveriti, ali sem ali nisem. Ker nisem, sem smel naprej, princeska pa je vse skupaj mirno prespala v svojem boksu. 

Začela sva pri Jožefu (Stouhütte) in po cesti stopila do Plavca, kjer naju je obsijalo sonce in kjer sva za pot navzgor izbrala 669.  





Hoja po gozdu je bila prijetna, pot mehka in lepo speljana, midva pa razpoložena, zato sva jo hitro drobila v breg. Do sedla Mrzla raven (Gipssattel) se nisva ustavljala, tam pa le toliko, da sem naredil nekaj posnetkov in se razgledal. Nekoč davno nazaj sem tod že hodil, pa mi je tura že precej ušla iz spomina, zato sem na razpotjih pogledal kam vodijo pota, da bom morebiti prihodnjič vedel kod in kam. 









Po krajši ravnini naju je čakal še vršni del, ki je bil hudo strm in sva se morala hudo potruditi, da je bil karseda hitro za nama.  Ko sva prišla iz gozda je bilo strmine konec, poti pa tudi, saj sva imela samo še nekaj malega po travniku do križa vrh hriba. Razgledi so bili osamelcu in jasnemu vremenu primerni, to je prekrasni in daljnosežni. Ker sva med potjo navzgor prehitela dva moža, sva mizo in klop prepustila njima in raje sedla malce stran na suhe trave, skoraj pod križ. 








Ko sem počival na vrhu sem, tako kot ne enkrat v minulih dneh, razmišljal, kaj za vraga je šlo narobe, da sta Igor in Tatjana tako nesrečno vzela slovo. Spominjal sem se turnih smukov, ki smo jih opravili z Igorjem, kako rad nam je pokazal skrite kotičke, ki jih jaz sam ne bi nikoli našel, spomnil sem se kopnih tur in naključnih srečanj v Zadnjici ali Bcu in nenazadnje na tisti dan, ko smo vrh očaka uspešno branili Aljažev stolp, da ga niso preselili v dolino. Spomnil sem se tudi najinega zadnjega srečanja v Zadnjici, ko nihče ni slutil, da je res zadnje in ko sva se po prijetnem klepetu poslovila s "se vidimo".  Če je onstran še kaj, zagotovo ne bo ostalo pri obljubi !









Prijetno toplo vreme in brezvetrje sta nama pustila kar dolgo počivati, preden sva se počasi odpravila navzdol. Sestop sva opravila po 668, ki je zgoraj malce manj strma in spodaj precej bolj položna od one, po kateri sva se povzpela. Blizu Plavčeve domačije sva še malo posedela na travniku, potem pa po cesti zaključila prijeten potep.















Prav vesel sem bil, da sva obiskala te konce, saj se tod najde še kar nekaj neprehojenih poti, pa tudi kak vrh v Stolovem grebenu, katerega še nisem obiskal.

=> fotografije Mačenski vrh - Matschacher Gupf