torek, 30. maj 2017

Ciprnik

Veliki traven , nedelja 28.5.2017

Ker je bil eden zaseden vsled obveznosti pri GRS, smo se preostali trije, onidve in jaz, odločili, da se tokrat odpravimo na Ciprnik, turo v zahodnih Julijcih, ki jo načrtujemo že dlje časa, pa opravimo prihodnjič. Na zanju prvi in zame pozabil sem kateri že Ciprnik smo se odpravili izpred hotela Lek, ne sluteč, kakšen sestop se nam obeta.

Z asfalta smo kmalu stopili na lepo gozdno pot, ki nas je v zložnih okljukih vodila navkreber nad Pišnico. Tam, kjer je bila pot speljana po robu, smo imeli lepe razglede na okoliške gore in tam, kjer nas je pot vodila po gozdu, smo imeli senco, ki nam je bila precej povšeči, saj je bilo toplo in soparno. Ko smo opravili s prečenjem v desno smo prišli pod greben Vratnika in ob in po njem nadaljevali z vzponom. Precej strma pot je imela to dobro lastnost, da se je višina hitro nabirala in kaj kmalu smo stopili iz gozda tik pred Mojčinim domom. Vroč, soparen dan je zahteval svoj davek, zato smo si tu privoščili počitek in se odžejali s hladno pijačo.













Osvežitev nam je dobro dela in preostanek poti do vrh Ciprnika je bil hitro za nami. Ob pravem času na pravem mestu bi lahko rekli, saj so tisti, ki so bili pred nami že odšli, tistih za nami pa še dolgo ni bilo. Med počitkom smo se pomenili še o tistem, za kar nam je med potjo navzgor zmanjkalo časa, se okrepčali in odžejali in eni tudi zadremali. Pred sestopom je na vrh prišla še znanka s hribovskega portala, s katero sva prijetno poklepetala o tem in onem in tudi o turah, ki so že bile in katere upajmo še bodo, potem pa smo vzeli slovo in pričeli s sestopom. Do Vitranca po taisti poti kot smo jo imeli navzgor, od tam pa po pešpoti višje in po smučišču nižje do Bedančevega doma. 













Od tu navzdol pa nas je čakal sestop, omenjen v uvodu, kakršnega še nismo imeli in vprašanje kdaj, če sploh še kdaj, ga bomo ponovili. V dolino smo se odpeljali s sankami na poletnem sankališču Besna Pehta in tako na precej nevsakdanji način zaključili že tako imeniten dan.


Foto: Eka Z.
V vasi smo se posladkali s sladoledom in okrepčali s cappuccinom in se nato prešerno razpoloženi vrnili domov. Načrtov in idej za v prihodnje je veliko in preveč, čas in primerno vreme pa se bosta tudi našla. Torej do prihodnjič !

=> fotografije Ciprnik

Monte Colmajer in Monte Sisilis

Veliki traven , sobota 27.5.2017


Ko sva prispela na Passo Pura, so bili okoliški vrhovi obsijani s soncem in ptice so ubrano ščebetale v tiho jutro. Prelaz, ki povezuje Ampezzo in Sauris,  je izhodišče za nekaj lepih hribovskih potepov ; tokrat sva se odpravila na krožno turo po desnih hribih, gledano v smeri prihoda, nekoč v prihodnje pa obiščeva še leve.




V gozdu za kočo Tita Piaz sva kmalu prispela do razpotja, kjer sva se usmerila na Giro delle Creste (CAI 238), kolovoz, ki je vodil v levo, pa nama je kazal pot, po kateri se bova nekaj ur kasneje vrnila. Po lepo speljani stezi sva jo drobila po gozdu navkreber in samo pokljanje suhih vejic pod podplati je vsake toliko zmotilo jutranji mir. 







Oba voljna hitrega koraka sva kmalu zmogla do planine Naulenis, kjer je poleg planšarije tudi  vedno odprto zavetišče, se tam malce razgledala, saj so razgledi že zmogli do Saurisa in nadenj,  potem pa nadaljevala do sedelca Naulenis in od tam strmo navzgor proti Colmajerju. 






Lepo speljana pot naju je med gostim rušjem pripeljala na vršno pobočje in kmalu zatem sva sedla na razgleden travnat kotiček na vrhu in si privoščila daljši počitek. Razgledi na Sauris (Zahre) in na jezero pod njim so bili najmanj tako čudoviti, kot tisti proti Ampezzu, okoliških gora pa je bilo več, kot jih zmore oko.











Nadaljevala sva navzdol v smeri Force Grande in zatem do Force Piccole, vmes malce počila, potem pa še zadnjič stopila v breg in se povzpela na Sisilis. Razgledi niso kaj dosti zaostajali za onimi vrh Colmajerja, je bilo pa tod na vrhu toliko mravelj, da sva bila primorana počiti malce nižje.









Sledil je sestop na Pas del  Creton, ki je potekal v senci čudovitega gozda, saj so bili pasovi macesna, bukev in smrek ločeni med seboj, kot da bi med njimi potegnil črto z ravnilom. Ko sva prišla že skoraj na višino prelaza, sva stopila na kolovoz, kjer sva malce posedela na klopi, ki je bila ob poti in se potem sprva po kolovozu in kasneje po gozdni cesti vrnila do koče. Ne prvič se nama je zgodilo, da ves ljubi dan, to je ves čas ture, nisva ne srečala, ne slišala, ne videla nikogar. Samota, ki te ljubim samotno.







Tudi domov grede naju je čakalo dvesto kilometrov poti, zato sva se pred odhodom okrepčala jaz s cappuccinom in princeska s svežo vodo in nekaj briketi, potem pa vzela slovo do prihodnjič. Ker ima koča tudi enoposteljne sobe, ker princeska sme biti z menoj in ker je v koči celo savna, ni dvakrat za reči, da leve hribe obiščeva še to jesen, ko se bodo sedaj še svetlo zeleni macesni odeli v pozlato.



Sira mi še ni zmanjkalo, zato sva se tokrat ustavila v Trbižu, namesto v Ukvah ; kozarec Lambrusca bo teknil ob špagetih, kos lubenice pa kar tako.

=> fotografije Monte Colmajer in Monte Sisilis

ponedeljek, 15. maj 2017

Tolsti vrh

Veliki traven , nedelja 14.5.2017

Da vreme vedno je, drži kot pribito. Da je včasih tako, da ni za nikamor, tudi. 
Tokratne priprave na turo konec tedna so bile, zna biti, podobne pripravi na sprejemni izpit za študij meteorologije. Pet različnih napovedi sem prebiral in študiral v petek pozno zvečer, vključno z drobnim tiskom, da sem prišel do sklepa kam in kdaj.

V trdi temi so me zbudile dežne kaplje, ki so škropotale po strešnem oknu in nisem še dobro utonil nazaj v spanec, že se je oglasila budilka. Nič kaj razpoložen sem se dvignil iz postelje, mrmrajoč si, če še škropi, grem nazaj pod odejo.  A glej ga zlomka, na nebu se je svetilo nekaj zvezd in luna je sramežljivo sijala izza meglic, tako da sva s princesko nedolgo zatem že zlagala vse potrebno v nahrbtnik. 

Na poti do izhodišča naju je pozdravila veličastna mavrica,  že dolgo nisem videl tako velikega loka in že dolgo mi ni bilo tako žal, da imam fotoaparat v nahrbtniku in le tega zadaj, v prtljažniku. Jasno jutro naju je pospremilo na pot, ki je bila dodobra namočena, blatna in drseča. 




Po blatnem kolovozu sva bolj brodila kot hodila, višje je bilo malo bolje, še višje, kjer je bila pot skalnata, pa je bilo spolzko, kot zna biti spolzek kak z algami porasel pomol na morju. Princeska je imela kar hud tempo, saj je njej zaradi štiri krat štiri drselo manj kot meni in na trenutke sem moral kar poskočiti iz skale na skalo, da sem jo dohajal. Nekje na pol poti do vrha sva se srečala z njim, s katerim sva se poznala samo iz nekega hribovskega portala in še to samo po vzdevkih in prijetno poklepetala, potem pa smo skoraj skupaj, on z vnukinjo in jaz s princesko, nadaljevali do vrha. 





Vreme je bilo prekrasno, razgledi nič manj, ura pa dovolj zgodnja, da ni bilo potrebno hiteti nazaj v dolino zaradi bojazni pred popoldanskimi padavinami. Počitek na vrhu je minil v razmišljanju o tem in onem, v spominih, ki so in v premišljevanju o željah, ki naj bi spomin še postale. 





Kot običajno je bila pot navzdol druga, saj sva sestopila mimo koče na Kriški planini. Ker na poti gor grede ni bilo gneče in ker je bil vrh skoraj samo najin, naju procesija pohodnikov, ki se je vzpenjala v breg, ni prav nič motila. 






Kot naju ni motilo, da so bili grebeni kamniških vršacev že zaviti v kopaste oblake, ko sva zmogla domov.

Ob kavici po obedu je zunaj grmelo in deževalo kot že dolgo ne, jaz pa sem si ogledoval fotografije iz ravnokar opravljenega potepa in razmišljal, da sem tokrat sprejemni izpit iz uvoda solidno opravil. Kaj solidno, imenitno !

=> fotografije Tolsti vrh