nedelja, 25. junij 2017

Vrtača čez Malo glavo

Rožnik , sobota 24.6.2017 

Če vročini ne ubežiš, se ji prilagodiš. Zato sem izbral turo bližje domu in šel od doma ob taki uri, da nama zaradi toplote navzgor grede ni bilo hudega, navzdol grede pa nekaj malega samo proti koncu.

Malo po peti sva jo po smučišču in višje po cesti ubrala proti Zelenici in nekaj pred šesto že švignila mimo koče, kjer ni bilo ne videti ne slišati nikogar. Vrtača je bila obsijana s soncem, midva pa sva bila vse do Suhega rušja v prijetno hladni senci in sva zmogla na sonce šele sredi strmine, ki naju je pripeljala na greben. Tam sva si privoščila počitek in se pripravila na zahtevno in strmo pot, ki naju je čakala v nadaljevanju.









Po strmi grapi sva nadaljevala z vzponom ob njenem robu, kjer se nama je manj drobilo pod podplati in vrh nje prišla na trave, po katerih je bila hoja prijetnejša. Možici so nama kazali smer, pot pa sva si izbirala sama, saj sva šla tam, kjer se nama je zdelo lažje, tudi udobneje. Ker sem sam tod že hodil, sem vedel kje greva lahko naokoli, če se mi je zdelo za princesko prestrmo in kje jo moram malce podpreti, da bo lažje zmogla navzgor.











S strmima skrotjem in travami sva bilo hitro pri kraju, na travnatem grebenu blizu vrha pa je bila pot že toliko manj zahtevna, da nama ni bilo več potrebno paziti na vsak korak. Tam sva malce počila in se razgledala, potem pa po nekaj malega sem ter tja kmalu zagledala cepin vrh Vrtače. 















Da gneče na vrhu ne bo sem zaradi zgodnje ure pričakoval, da bova zgoraj dolgo časa sama, pač ne. Kar dolgo sva uživala gori,  preden sva se odpravila v dolino.









Na Zelenici sva si v senci še malce odpočila, potem pa zgoraj po cesti in spodaj v senci gozda sestopila do izhodišča.







Po šestih urah je bila tura za nama in zadovoljna sva odpotovala domov.

=> fotografije Vrtača čez Malo glavo

ponedeljek, 19. junij 2017

Monte Vualt

Rožnik , sobota 17.6.2017

Dolina Avpa, Val Aupa,  in vršaci nad njo so vrsto let burili mojo domišljijo, preden smo se prvič srečali. Drugih dolin in gora je veliko in tudi življenje ubira svoja pota, zato sem šele predlani prvič obiskal te kraje. Začel sem na spodnjem koncu doline in se iz Badiuza nad Grauzario povzpel na Cimadors Alto, nadaljeval na zgornjem in se iz sedla Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis) povzpel na Creto dal Cronz, danes pa sva se s princesko odpravila iz Dordolle na Vualt.

Prešerne volje sva zastavila pot navkreber, po tistem, ko sva komaj našla prostor za avto v središču vasice in potem, ko sva se pozdravila z možem, ki je sedel pred eno od hiš. Po ozkih uličicah sva sledila kažipotom in ne da bi napak zavila kmalu zmogla nad vas, kjer sva se na razpotju usmerila na "sentiero 422".




Po prijetni stezi, skoraj mulatjeri, sva se vzpenjala po gostem gozdu, ki je hitro in skoraj neopazno prešel iz borovega v bukovega, takem, da nama je bilo v njegovi senci skoraj prehladno. Ne zgodi se često, da že na začetku ujameva korak, saj je običajno eden hitrejši ali počasnejši od drugega in se morava malce prilagajati, tokrat pa sva začela leva desna, leva desna, leva . . . ubrano, kot da bi bila na paradi. Tudi hitrost leve in desne je bila ravno prava. Kako napredujeva, to je, koliko sva opravila v v višino, sva ugibala s pogledi na Monticello onstran doline, kako hitra sva, pa sva ugibala po tem, kako zasopla se pehava v breg. Ura, ki meri čas in višino, je namreč ostala doma. Pot nama je šla dobro izpod nog in kaj kmalu sva se lahko ozrla tudi na Creto Grauzario in Sernio ter na Dordollo, ki je že bila precej nizko pod nama.





Nedaleč naprej se je v levo odcepila potka, po kateri sva stopila na zahodni vrh Forcjadice, od koder sva se prvič razgledala na vse strani neba. Slutiti je bilo, da do zavetišča Cjasut dal Scior ni daleč, zato sva brez predaha nadaljevala s potepom in res sva kmalu zatem že sedela na klopci pred njem. 







Z dvema možema, ki sta ravno odhajala v dolino, smo se pozdravili in malce poklepetali, lepo je bilo slišati enega od njih, kako se je potrudil spregovoriti nekaj besed v slovenskem jeziku. Med počitkom sva s princesko ometla pajčevino, ki se nama je nabrala v želodčkih in poskrbela za suho grlo, si ogledala notranjost zavetišča, potem pa  stopila do bližnjega Vualta, najinega današnjega cilja. Razgledi so bili imenitni, še največ sem se razgledoval v smeri bivaka Bianchi in na gore nad njim, saj upam, da jih kmalu obiščem. Na vrhu se nisva dolgo zadržala, saj je bilo mravelj preveč in nisva imela kam sesti, ne da bi gomazele po nama.






Sestop sva nadaljevala po "422" do razpotja s "425", kjer je levo navzgor pot zavila proti bivaku Bianchi, midva pa sva zavila desno navzdol in mimo ruševin nekdanje vojaške bolnišnice sestopila do neoskrbovane koče Vualt. Dolga pot in precej vroče vreme sta se nama že malček poznala, zato sva si tu privoščila daljši počitek in si še enkrat privezala dušo, saj je kažipot obetal še dve uri sestopa. Preden se je pot pričela spuščati sva morala še enkrat stopiti v breg, potem pa je šlo res samo še navzdol in ko sva se vrnila v Dordollo se nama je zdelo, da sta tisti dve uri minili kot mi mignil.









V vaški gostilni so poskrbeli za osušeni grli, senca pred gostilno da sva se malce ohladila, in ko sva odpotovala domov sva vedela, da si kmalu rečemo mandi !

=> fotografije Monte Vualt

četrtek, 15. junij 2017

Olševa - Govca in Potočka zijavka

Rožnik , nedelja 11.6.2017

Ko je zvonila budilka, nisem vedel ali je pozno ponoči ali zgodaj zjutraj. Tudi princeska se je delala da nič ne vidi in nič ne sliši in najlažje bi se bilo pokriti prek glave in spati naprej. Pa se nisva . . . 

Na Jezerskem vrhu avstrijskih policistov ni bilo, prav tako ne vojske, in nič drugače ni bilo nekaj kasneje na Pavličevem sedlu, prek katerega sva morala, da sva zmogla do Svetega Duha, kjer je bil začetek in konec najinega današnjega potepa.

Preden sva začela s potepom, sva se razgledala onstran doline, kjer so bili vršaci Kamniško Savinjskih Alp kot na razstavi in se priporočila zmaju Lintverju za lep dan, potem pa počasi stopila na pot. 



Po bližnjici mimo Strevca do gozdne ceste, po njej do razpotja, kamor pride pot od Rogarja in od tam po lepi stezi v senci gostega gozda do Potočke zijavke. Tak lep kraj, da sva morala sesti in ker sva že sedla, sva si še privezala dušo in si potem ogledala še zijavko, ki je zame bolj votlina kot jama.









Nadalje je pot imela dva zavarovana odseka, katera je princeska zmogla z odliko, saj je z vsemi pasje gledano težjimi mesti opravila brez moje pomoči. Ko je bil zahtevnejši del poti za nama sva spet stopila hitreje in kmalu dosegla vršni greben in po njem vrh Govce. Ni da ni, bi lahko dejal, ko sva sedla na trave na vrhu. Krasno vreme, imenitni razgledi, samota in mir.













Med počitkom in mletjem dobrot sem, kaj bi drugega, premišljeval o tem in onem . . .  Tudi o nekoč, katerih ne sme biti preveč, saj vsakdo dočaka jutro, za katerega ne ve, da je njegovo zadnje.

Ko sva dobila družbo sva se počasi odpravila navzdol.







Če sva se med vzponom srečevala samo sama s seboj in drug z drugim, sva jih med sestopom srečala kar nekaj, še največ pod Potočko zijavko. Princeska je zavarovana mesta tudi v sestopu zmogla kot za šalo in kot bi mignil sva se znašla na gozdni cesti in ne dosti kasneje pri avtu pod cerkvico.







Lintverju sva se zahvalila za lep dan, drug drugemu seveda tudi, potem pa odpotovala . . . kam drugam, kot v Borovlje do jezera Ressnig, kjer sva tako kot minuli konec tedna veselo zaplavala v kristalno čisti in presenetljivo topli vodi. Če sva bila minuli teden tam sama, nas je bilo tokrat kar precej. Princeska je plavala v družbi štirih kosmatincev raznoraznih pasem in velikosti in vidno uživala. Kar žal mi je bilo, da je fotoaparat ostal v avtu, saj bi bilo čudovito narediti nekaj posnetkov princeske in njenih kompanjonov v vodi.

Tudi danes in včeraj sta nekoč bila nekoč, sedaj pa sta čudovit spomin za tiste čase, ko bom posedal na klopci, zrl na bližnje vršace in se spominjal . . . 

=> fotografije Olševa - Govca in Potočka zijavka