sreda, 14. junij 2017

Poludnig - Poludnik

Rožnik , sobota 10.6.2017


Bližje sva bila izhodišču, bolj se nama je smejalo, saj sva vedela, da sva se odločila prav. Namesto na Olševo, v smeri katere je bilo zjutraj pretežno oblačno in so tam obetali tudi nekaj malega dežja, sva nadaljevala proti Šmohorju, računajoč, da vremenski obeti držijo in da bode vreme tod lepo. In je res bilo, ves dan, ne samo zjutraj.

Za zadnjim ovinkom sva srečala čredo konj in kmalu zatem, ko so se nama počasi umaknili s poti in sva lahko parkirala na Brški planini, sva prešerne volje stopala po zložni poti pod hrib. Kar v jopici, saj je bilo sveže in tudi veter je prijetno vel, tako da je bil korak lahak in poskočen in je tak ostal tudi kasneje, ko je pot postala bolj strma in strmina ni kaj dosti popustila vse do vrha. Seveda brez krajših postankov za razgledovanje ni šlo, saj se je videlo daleč, pa tudi s fotografiranjem sva imela kar nekaj opravka.









Višje sva bila, več je bilo ovčjega blata ob in na poti in ko sva se pošalila, da zgoraj menda ne bo tako posrano, kot zna biti vrh Storžiča, sva prisopihala do križa in z lahkoto našla čiste zaplate trave, na katerih sva med počitkom ne samo posedela temveč tudi poležala. Zaradi tistega metra, ki manjka hribu da bi bil gora se nisva kaj dosti sekirala, saj je bilo tudi na nižjih od tega marsikdaj bolj luštno kot na kakem od najvišjih. Po okrepčilu in počitku je sledil sestop, ki je potekal v drugo smer, po drugi poti. 








Foto: Eka Z.







Na pol poti do Poludniške planine sva se srečala s kravami, konji in žrebeti, ki so se pasli ob poti, na planini sami pa s tropom koz, ki so iskale senco v zavetju gospodarskega poslopja. Kar prav, da je princeska ostala doma, saj je bilo žrebet in telet na planinah precej in bi znale več centov težke mamice biti napadalne, če bi čutile, da je njihov podmladek ogrožen. Lepa pot naju je nato popeljala skozi gozd do precej presahlega jezera in od tam mimo planine nazaj do avta. 
























Foto: Eka Z.
Tako kot prvič sem tudi tokrat pomislil na to, kako lepo bi se bilo tod potepati pozimi s turnimi smučmi. In ker nama je domačin namignil, da je ena od hišk na Brški planini pozimi odprta, se zna nekoč zgoditi tudi to.

Imeniten dan sva zaključila v Šmohorju, kjer sva si privoščila zvrhano skodelico sladoleda.

=> fotografije Poludnig - Poludnik

Ni komentarjev:

Objavite komentar