Ker so obetali vroč dan sva vstala ob treh in vsa krmežljava pripravljala stvari za najin potep. Ko je bilo vse zloženo v nahrbtnik, ko sva pozajtrkovala in ko sem popil skodelico kave, sva se odpravila na dolgo pot pod karnijske vršace. Skoraj tri ure sva potovala do izhodišča dvesto kilometrov daleč in kmalu po sedmi vzela pot pod noge.
Sigilletto je še spal, ko sva na njegovem zgornjem koncu stopila na pot "169". Do kamnoloma marmorja tik nad vasjo sva šla po cesti, od tam do ruševin na planini Monte dei Buoi pa malo po stezi in malo po cesti, tako pač, kot je bila pot speljana. Onstran doline je poglede privlačil Monte Cimon, eden tistih, ki je na seznamu na katerem piše Nekoč . . .
Ko sva prišla na planino me je presenetilo zvonjenje kravjih zvoncev, saj sem mislil da je planina, katero je leta 2014 razdejal plaz, opuščena in da tod ne pasejo več. Nekaj višje sva srečala pastirja in malce naprej čredo krav, ki se je pasla sredi poti, tako da sva raje naredila manjši ovinek, kot da bi se drenjala med njimi. Steza se je izgubljala v visokih travah in grmičevju, videti je bilo, da jih prav veliko tod ne hodi. Po daljšem prečenju pod vršnim pobočjem sva prišla na greben, kjer so se nama odprli imenitni razgledi na prvaka Karnijskih Alp Coglians (Hohe Warte) in okoliške vrhe, pa tudi križ vrh najinega hriba se je že videl.
Hoja po grebenu, ki naju je pripeljal na vrh je bila tako prijetna, da mi je bilo kar žal da ga je konec, ko sva sedla na trave pod križ. Ombladeet stoji bolj na samem, zato je še posebej imeniten razglednik. Med počitkom je princeska raziskala "votlino" pod vrhom, meni pa je bilo dovolj, da sem malce poležal na mehki travi in o marsičem razmislil.
Dotaknile so se me besede Frančka Kneza iz njegove knjige Ožarjeni kamen, ki pravijo:
"Naše telo je odsev naših misli in dejanj. Ne prebivamo vedno v telesu. Nismo zmeraj doma. Velikokrat živimo v spominih in hrepenenju. Takrat smo odsotni gospodarji svojega posestva."
Ker sva zgodaj začela in hitro zmogla do vrha nama vročina še ni nagajala, zato sva gori kar dolgo posedala, preden sva se odpravila nazaj v dolino. Nekje na pol poti po grebenu se je princeska, ne prvič tako, nenadoma usedla in se zazrla v dalj. Kdo bi vedel kaj jo je prešinilo in o čem je premišljevala . . .
Preden je pot z grebena zavila proti planini sem se še enkrat ozrl proti Cogliansu in koči Tolazzi , kjer je bilo na parkirišču pod njo videti ogromno avtomobilov.
Do planine nisva imela daleč in ko sem že videl korito z vodo in se veselil krajšega počitka, sem skoraj stopil na mladega svizca. Oba s princesko sva bila presenečena, ko je stekel pred nama in po nekaj korakih nepremično obstal. Previdno sva se mu približala in si ga ogledala , saj svizcu zlepa ne prideš blizu, nato pa stopila dva koraka vstran in počakala, kaj bo storil. Nekaj trenutkov ni bilo nič, potem pa jo je ucvrl stran od naju in izginil v rovu. Kdo ve, ali sva ga tako presenetila, da jo ni mogel ucvreti že prej ali pa je bil premlad, da bi vedel, kaj mora storiti. Na planini sva še malce počila, potem pa nadaljevala s sestopom, med katerim nama je bilo vedno bolj vroče.
Vreme se je počasi kvarilo, saj so se nad gorami že zbirali oblaki in ko sva se vrnila v vas, tudi tod ni bilo več povsem jasno.
V bližnji gostilnici sva se odžejala, potem pa je šla princeska počivat v svoj boks v avtu, jaz pa sem šel malce posedeti v cerkev, kjer sem za vse moje prižgal svečko in pustil miru in tišini, da me prevzameta.
Spet je bila gora samo najina in če nad planino ne bi srečala pastirja, bi se tudi danes srečevala samo sama s seboj in med sabo.
=> fotografije Cima Ombladeet
Ni komentarjev:
Objavite komentar