Kam sedaj, sem se vprašal, ko naju je možak pri zapori ceste tik za Rigolatom napotil nazaj, češ, plaz je zasul cesto do Forni Avoltrija in pred popoldnevom je ne bomo odprli. Saj res, Pesarina ni daleč in od tam sva hitro na planini Razzo, sem se potolažil, obrnil in se odpeljal v dolino. Takoj za mostom, prek katerega vodi cesta v dolino Pesarina, sem pobaral domačina kako je s cesto do planine in bil v drugo razočaran, ko sem dobil odgovor, da je zaprta zaradi vojaških vaj. Ti šment, sem si mislil, kaj takega pa še ne. Nič, pa pojdiva na Veliki Karman, sem dejal princeski, ki je spala v svojem boksu in se ji ni niti sanjalo, da morava že v drugo obračati, ter se odpeljal proti Huminu. Humin mi je zelo pri srcu, je eno tako prav posebno mestece, na katerega me vežejo čudoviti spomini, zato rad opravim kako turo tam blizu in se potem sprehodim še skozenj. O tem, da sva zaradi zaprtih cest do sedla Predol (Sella Foredor) prevozila skoraj tristo kilometrov, pa raje ne bi . . .
Po bližnjici skozi gozd do planine je bilo listja mestoma prek gležnja, tako da je princeska včasih kar preskakujoč opravila s kakim metrom poti, da ji ni bilo potrebno broditi po njem do seskov in čez. Od planine sva šla še malo navzgor, nato na oni strani malo navzdol, do velikega razpela s Kristusom in tam stopila na pešpot 713.
Skoraj do "gospodične", to je do sedelca Passo della Signorina, kjer je pot zavarovana z jeklenico, je bila pot tako speljana, da je bila hoja navkljub strmemu terenu lagodna, od tam naprej pa sva si morala nemalokrat pomagati, da sva zmogla prek visokih skal, po katerih je vodila pot ; jaz sem se navkreber potegnil z rokami, princeska pa je ali visoko skočila ali našla obvoz ali pa sedla in počakala, da sem jo ali dvignil ali potegnil ali prenesel višje. Nedaleč pod vrhom sva na enem od okljukov prvič ugledala križ vrh Karmana in kmalu zatem sedla k zasluženem počitku. Že res, da pot do vrha ni bila dolga, merjeno v dolžino in višino, je bila pa pot do izhodišča toliko daljša in recimo, da naju je tudi ta malce upehala. Časovnico sva spet imela pravšnjo, saj so se trije starejši možje, ki so bili zgoraj, poslovili kmalu po najinem prihodu in sva nato vrh dolgo časa uživala v samoti. Tako, kot sva najbolj vajena in tako, kot nama je najbolj povšeči. Razgledi so bili čudoviti, videlo se je daleč in še dalj, neobiskanih vrhov je bilo v bližnji in manj bližnji okolici razumljivo več kot že znanih, da bo tako tudi pri koncu moje poti, ne glede na to, kaj vse bom do takrat še prehodil, pa tudi ni dvoma. Visoka oblačnost ni dopuščala, da bi sonce posijalo tako se spodobi, zato nama je bilo med počitkom hladno in je bil zato počitek tudi nekaj krajši, kot bi znal biti.
Sestop sva opravila po taisti poti, saj krožna tura z ozirom na najino izhodišče ni bila možna. Običajno imam navzgor grede raje strmo pot, da je dolina hitreje pod mano in da časovno gledano z višino opraviva v krajšem času, sestope pa z veseljem opravim po položnejših poteh, četudi trajajo dlje. Med sestopom rad razmišljam o turi, ki se izteka, ji dam čas, da se mi vtisne v spomin, se spomnim minulih potov tod, če sem jih že opravil in ljudi, s katerimi sem bil takrat. In vmes, med tem, kar ravnokar mineva in bo kmalu spomin, že razmišljam o tem, kar sledi, o željah v prihodnje. Gorniških in ne samo teh.
Zvečer, kje drugje kot na kavču, sva s princesko potegnila črto pod iztekajoči se dan. Krasen dan, sva si bila edina, katerega posledica neobetavnega začetka je, da imava dve lepi turi še vedno v dobrem, eno, o kateri sva razmišljala že kar nekaj časa, pa v malhi, kjer se zbirajo doživljaji premnogih poti, vse od ranega otroštva dalje. V malhi, ki bo nekoč edino, kar bom odnesel s seboj . . .
=> fotografije Monte Chiampon - Veliki Karman
Ni komentarjev:
Objavite komentar