torek, 21. november 2017

Via agli stavoli

Listopad , sobota 18.11.2017

Ker sta avgusta vročina in septembra dež narekovala izbiro tur, oktobra pa nama je enkrat plaz pred nosom zaprl cesto v Forni Avoltri in drugič zahtevnejšo pot pokril sneg, sem upal na nekaj lepih potepov v novembru in decembru, saj so me mile zime zadnjih let navadile, tudi razvadile, na kopne razmere v tem času. Kot kaže bo letos drugače . . .

Začela sva pri cerkvi v Bili in se skozi vasico sprehodila do njenega konca in še malo naprej, da sva prišla na začetek najine poti, imenovane Via agli stavoli.  Ovinek, morda dva, navzgor sta bila dovolj, da so se nama odprli razgledi vse do gornjega konca doline, kjer so se pod modrim nebom bleščali zasneženi vršaci. Zelen borov gozd okoli naju je bil čudovit kontrast nebesni modrini, prav ganjen sem bil nad prizori, ki so se nama ponujali. Po lepi mulatjeri sva nadaljevala navkreber in v zmernem tempu uživala prelesti sončnega dne.   









Današnja pot naju je vodila po delu grebena med Rezijo in dolino Bele, grebenu, ki se začne v dolini nad naseljem Na Bili in se zaključi, pravzaprav izteče, na planoti Pustega Gosta. Pot vodi mimo najlepše ohranjenih (obnovljenih) stavolov, to je kmečkih poslopij, v katere so se Rezijani v poletnem času preselili za nekaj mesecev in se tam ukvarjali s kmetovanjem. Na njivah so pridelovali zelenjavo, stročnice, krompir in koruzo, okoli njiv pa so imeli sadno drevje. Stavoli so bili na takih krajih, da so omogočali samooskrbo in se med bivanjem na planini ljudem ni bilo potrebno vračati v dolino. V Furlaniji-Julijski krajini so stavoli značilni predvem za Karnijo, dočim jih na področju zahodnih Julijskih Alp omenjajo samo nad Železno dolino (Canal del Ferro). 











Dva stavola mi bosta ostala še posebej lepo zapisana v spomin in sicer Ruschis, ker je tam ličnih hiš in hišic toliko, da tvorijo manjšo vasico in so od tam čudoviti razgledi na gore onstran doline Bele in nad Rezijo samo, ter stavolo Pischiuarch, ki je bil, kot da bi prišla v pravljično deželo. Nič čudnega, da sem med počitkom pomislil na tihotapca Löla Kotliča, na Dardaja in na Zverinice.















Grebensko pot sva zaključila pri stavolu Rastie, kjer je najina pot zavila v dolino, pot CAI 631 pa se je nadaljevala proti stavolu Sagata in od tam naprej v Pusti Gost. Malce nižje sva na jasi v gozdu pri lični kapelici še enkrat sedla k počitku, potem pa nadaljevala sestop. Strma pot naju je hitro pripeljala v vas in na cesto, ki pelje skozi Bilo, sva stopila le nekaj korakov od avta.















Ko sva se pripeljala v Na Bili in tam zavila proti Trbižu, so me onstran doline pozdravljali karnijski vršaci. Verjetno bo res čas, da po treh zaporednih obiskih Rezije spet odrineva nekam dlje in višje . . . 

=> fotografije Via agli stavoli

nedelja, 12. november 2017

Cima Tulsti

Listopad , sobota 11.11.2017

Kadar vreme ni, da bi šel v gore, jih poiščem v knjigah ali na spletu. Literaturo iz moje knjižnice, ki mimogrede sploh ni majhna, znam že skoraj na pamet, zato je splet najpogosteje tisti, kjer skušam najti kaj manj znanega, manj obiskanega, bolj samotnega ... 

Po prvem obisku Rezije sem vedel, da se bom vračal in po drugem, da ne bodo samo gore tiste, ki me bodo vabile v to prekrasno dolino. Naravne in  kulturne znamenitosti, stik z domačini, kulturne prireditve, zgodovina, vse to in verjetno še kaj je tisto, kar me vedno znova vabi na potepuško pot, ki je nekakšna rdeča nit mojega življenja.

Z leti sem v Reziji obiskal nekaj hribov in gora, prehodil nekaj tematskih poti, si marsikaj ogledal, srečal nekaj njih, ki jim slovenska beseda še ni tuja in z njimi prijetno poklepetal, ter se udeležil prečudovitega spusta zvezde repatice iz Pustega Gosta v času Božiča. V tem času, ko mi je Rezija počasi lezla pod kožo, sem našel tudi hrib(ček), imenovan Cima Tulsti. Ko sem prvič bral o njem, nanj še ni vodila označena pot in tudi na spletu ni bilo najti kaj dosti  o njem. Da se pot prične za pokopališčem v Ravanci, da je vzpona za dobrih šeststo metrov in da je vredno med potjo narediti ovinek do bližnje planine Goslo je bilo dovolj, da je vzbudilo mojo pozornost in po eni od tur v Reziji sem naredil ovinek do Ravance in poiskal začetek poti. Nato je preteklo nekaj let do danes . . . 

Pot sva začela pri cerkvi na zgornjem koncu Ravance in po nekaj deset metrih prišla do začetka križevega pota, kjer ima vsak kraj, vsak zaselek v dolini svojo kapelico.









Vrh njega sva zavila desno, za pokopališče, in tam ujela stezico, ki naju je popeljala v čudovit borov gozd. Sonce je sililo izza oblakov in upati je bilo, da nama po oblačnih Skutniku in Kucerju končno posije sonce. Na prvem razpotju sva morala celo malce navzdol, ko pa sva preskočila potoček, se je pot postavila strmo pokonci in vse do "forchie", sedelca, kjer je razpotje več poti, sva skoraj grizla kolena. Pot je bila čudovita, potoček, ki je tekel ob njej in sva ga morala nekajkrat preskočiti takisto, dva manjša slapova pa sta poskrbela, da sem se spomnil poletne vročine in pomislil, kakšen užitek bi se bilo takrat osvežiti v tolmunu pod njima. Morda nekoč . . .  







Nekje na osemsto metrov višine je borov gozd prešel v bukovega, meja med njima je bila, kot bi jo s črto narisal in če so do tod pod podplati pokljale suhe borove iglice, je od tod dalje pod nogami šumelo suho bukovo listje, ki ga je bilo mestoma tudi do gležnjev in preko. 



Na sedelcu sva zavila desno, na širok greben, in po stezi, ki je v zložnem vzponu vijugala sem ter tja kmalu prišla do razcepa, kjer se je ena pot nadaljevala proti Pustemu Gostu, najina pa na bližnjo Cimo Tulsti.  Ko sva zagledala trigonometričen podstavek na vrhu sva vedela, da je najin vzpon pri kraju in kmalu sva sedela kraj njega ter zobala dobrote. Upanje na sončen dan je ugasnilo skupaj s soncem že na pol poti do vrha in že v tretje je bila visoka oblačnost tista, ki naju je spremljala na najinih potepih v Reziji.  Dovolj visoka, da se je videla vsa dolina pod nama in večina hribov in gora nad njo in dovolj tanka, da se je čutilo sonce nekaj višje in nama ni bilo hladno med počitkom. Planina Kot je že bila pod snegom, kaninske gore so bile mnogo bolj bele in precej nižje zasnežene kot greben Skutnika na drugi strani, podobno je bilo tudi nasproti naju, saj je imel Kucer rahlo pobeljen samo vršni del, dočim so bili Muzci za njim povsem zimski.

















V dolino sva se vrnila po isti poti in med sestopom naredila še ovinek do bližnje planine Goslo, kjer stoji lična hišica s pomožnim objektom.







Ko sva prišla nazaj v vas, sva posedela na klopci nedaleč od rezijanske božje njive, kot domačini pravijo pokopališču, si nato še enkrat ogledale kapelice na križevem potu in se nato počasi vrnila do avta. 







Princeska je kot bi trenil zaspala v svojem boksu, jaz pa sem stopil v cerkev, kjer sem prižgal svečko in si privoščil nekaj dolgih minut miru in tišine. 


Ljuba Ta rožina dolyna, četudi te bo v kratkem pokril sneg, upam, da letos še nisva rekla zadnje !

=> fotografije Cima Tulsti

nedelja, 05. november 2017

Monte Cuzzer - Kucer

Listopad , sobota 4.11.2017

Če se bodo vremenski obeti uresničili, zna biti, da bo vrh Kucerja kmalu pod snegom. In ker po strmih poteh nanj že v suhem presneto drsi, tam, kjer je na debelo nastlano s suhim listjem, si ped ali dve snega za povrh res nisem želel. Zato sva se navkljub ne preveč obetavnim vremenskim obetom odpravila na pot, saj sem si hrib želel vse od pozne pomladi in in mi ni bilo prav nič do tega, da bi obisk preložil na prihodnje leto.

Ko sva švignila prek mostu, zna biti, da je komaj zaznavno guganje princesko motilo, sva zavila levo in uživaško počasi nadaljevala do prvih hiš V gozdi (Gost), kjer sva pri lični kapelici zavila desno na pešpot 707. V vasi sva dobila družbo prijaznega psa, ki je bil nad princesko tako navdušen, da sem ga šele pri potoku uspel prepričati, naj se vrne domov.







Pot je postajala vse strmejša, ker pa sva zmogla stopiti počasneje kot običajno, naju strmi okljuki zlepa niso upehali. Ko sva grizla kolena navkreber sem pomislil na to, da bi bilo zanimivo, če bi mogel in zmogel na stara leta izračunati, koliko poti v višino in dolžino sem opravil v gorah od ranega otroštva dalje, merjeno v tisočih kilometrih in koliko milijonov korakov je bila dolga moja gorniška pot ?! Ko sva se po z iglicami posuti poti vzpenjala skozi čudovit borov gozd, sem dobil občutek, da je skoraj tako kot ob Jadranu, le plaža je nesramno strma in do morja je hudo daleč, višje, v bukovem gozdu pa je že bilo tako, kot sva na poteh v hribih in gorah navajena. Pot je bila mestoma skoraj prepadna, če bi bila vodila prek skalovja, ni rečeno, da ne bi sem ter tja napeli kak meter jeklenice, da bi si z njo pomagal prek najstrmejših mest.









Dvakrat, morda trikrat, sem mislil, da je vrh pred menoj že vrh, pa ni bil, ker ni bilo križa zgoraj, potem pa sva ga le ugledala in kmalu tudi otipala in takoj zatem sedla k zasluženemu počitku. Vreme nama ni šlo na roke, sonca nikjer, da bi naju pogrel, zato sva počila le toliko, da sva nekaj malega snedla in se odžejala, potem pa sva sestopila na drugo stran. Daljši počitek sem princeski obljubil spodaj, na planini, češ, tam ne bo tako hladno, pa še sonce se morebiti zmoti in pošlje kak žarek skozi temne oblake.







Sprva dol, nato gor, pa malo sem in malo tja naju je vodila pot, preden je šlo samo še navzdol. Po strmem pobočju, na debelo postlanem s suhim bukovim listjem nama je drselo bolj, kot nama včasih po snegu, od razpotja nekaj nižje pa vse do planine še nižje pa nama je bila zložna pot v velik užitek, saj nama ni bilo potrebno paziti na vsak korak. Na planini sva pred zavetiščem dalj časa posedela, princeska je tudi legla, počitek je obema dobro del, suhe fige in banana še bolj, potem pa sva nadaljevala pot v dolino.












Po poti 703 sva se spustila do struge potoka Rio Nero, se v tolmunu pod slapom odžejala, potem pa na drugi strani nadaljevala po čudoviti stezi visoko nad sotesko do ravnine, kjer sva kmalu prišla do razpotja, kjer naju je smerokaz usmeril desno prek mostu nazaj v Tigo. Nedaleč naprej sem pozdravil moža, ki je delal pred hišo in mu na vprašanje od kod odgovoril, da zaključujeva "anello del monte Cuzzer". Seveda je takoj ugotovil, da nisem iz njihovih krajev in ko sem mu povedal od kod sem, mi je po naše dejal nekako takole: škoda ni bilo sonce . . . oblaki visoko,  si videl Kanin ? . . . Ljubljana lepa . . . žena greva rada tam, ni daleč . . . Odvrnil sem mu, da je tudi Rezija čudovita, da jo pogosto obiščem in da se bom vedno rad vračal v to prekrasno dolino. Nasmešek na njegovem licu je bil zgovoren . . .  Ni bilo prvič, da sem slišal domačo besedo v Reziji, se pa le to zgodi redko, zato se me vsako tako srečanje, tak pogovor, globoko dotakne.













Do mostu, prek katerega sva zaključila potep ni bilo daleč, od tam do Ukev, kjer sva spet nakupila zvrhano košaro dobrot, pa prav tako ne. 

Premik ure nedavno in oblačno vreme sta bila kriva, da je bilo zunaj že mračno, ko sva odpotovala proti domu in je bila zunaj že trda tema, ko sva stopila skozi domače duri.

Mar bo sneg res pobelil breg in če, kdo ve, kam naju pota prihodnjič povedejo . . . 

=> fotografije Monte Cuzzer - Kucer