torek, 22. maj 2018

Rezija - Via della musica - iskanje poti, ki je in je ni

Veliki traven, sobota 19.5.2018

S princesko sva se odpravila na pot, za katero se je pokazalo, da je domačini ne poznajo in da nje začetek in konec nista označena, pa tudi na smerokazih ob poti o njej ni ne duha, ne sluha. Kot kaže, obstoja le na spletu in v lični zloženki, kjer je vrisana tudi na zemljevidu.

Začela sva pred muzejem v Solbici in ker na križišču cest proti Koritu in Ladini ni bilo nobenega smerokaza za najino pot, kar po cesti stopila proti Koritu.  Predvideval sem, da se bo višje s ceste odcepila pešpot, po kateri bova nadaljevala. Ko sva prek mostu prišla onstran reke Rezije in zmogla nekaj strmih in ostrih okljukov, sva kmalu prišla do kapelice, kjer sva se pred kratkim odpravila na Kilo.









Tu sem že vedel, da s pešpotjo ne bo nič, zato sem se odločil, da nadaljujeva kar po cesti. Ker imam letos v tej čarobni dolini nekaj lepih potepov za bregom in ker bom moral vsaj med enim od njih brusiti pete tudi po asfaltu, sem se potolažil s tem, da je današnji potep priprava za prihodnja pota. Po slabi poldrugi uri hoje sva prišla v Korito. Travnik na začetku vasi, kjer je tudi parkirišče, se imenuje Piaza della musica, torej po poti, ki je navzgor grede nisva našla. Na lesenem obeležju z imenom trga je tudi zemljevid, kjer je pot vrisana in kjer se je lepo videlo, da sva navzgor prišla tam, kjer se gre običajno navzdol.









Zato sem sklenil sestopiti po poti, po kateri naj bi se šlo navzgor, v upanju, da tam najdem kak smerokaz "glasbene poti".  Malce pod Koritom sva se usmerila na pot, ki vodi proti ta na Rawni in pričela s petstometrskim vzponom. Po taisti poti poteka tudi Sentiero di Matteo, katerega sva že prehodila in kmalu sva bila na že znani poti. Vzpon nama je šel dobro izpod nog in sva ga zmogla hitro, zgoraj sva malce počila, potem pa nadaljevala navzdol proti Solbici. 















Nad zatrepom doline so se zbirali temni oblaki in nič nama ni bilo do tega, da bi naju preganjal dež, še manj grmenje in treskanje. Pri Reziji sva se še enkrat za krajši čas ustavila in se osvežila, potem pa sestopila navzgor v Ladino, od koder nisva imela daleč do avta.







V muzeju sem se pozanimal glede poti in izvedel, da Vivistolvizza skrbi za Ta lipo pot, Sentiero di Matteo, Pusti Gost, P4 della grande Guerra in Vertical Kilometer ter za otrokom namenjeno Stolvizza facile, za ostale tematske poti v dolini pa Ecomuseo. Zato sem se odpeljal v Ravanco, kjer sem se oglasil v pisarni Parco Naturale delle Prealpi Giulie. Tam je dekle, s katero sva se spoznala pred nekaj tedni, ko sem kupoval zemljevide, takoj vedela, za katero pot gre in mi obljubila, da se bo ona obrnila na Ecomuseo in jih pobarala, zakaj je temu tako. Ker sem pogosto v Reziji, sem ji dejal, da se oglasim ob priliki in jo povprašam, kaj je s potjo, saj nameravam v doglednem času prehoditi vse poti Ecomusea. Potep smo zaključili v Bili, na vrtu gostilne Alla Speranza, ob kavici, kozarčku pijače in prijetnem klepetu.

Ni kaj, Rezija nikoli ne razočara. Tudi takrat ne, ko prehodiš pot, ki je in je ni.

=> fotografije Rezija - Via della musica - iskanje poti, ki je in je ni

nedelja, 13. maj 2018

Monte Piombada

Veliki traven, sobota 12.5.2017

Vreme zna biti šment, toliko bolj, če napovedi niso skladne s potepuškimi željami. Pogosto se mi je zgodilo, da sem se, slabim obetom navkljub, odpravil na goro, ki me je že dolgo vabila. Tako sem na marsikaterem vrhu ostal brez brezskrbnega posedanja med razgledovanjem po okoliških gorah in dolinah in bil marsikdaj moker, namesto porjavel od gorskega sonca. Letos sem se odločil, da se bom potrudil in bom dolgo pričakovano turo prestavljal toliko časa, dokler na napovedih ne bodo narisani samo sončki. K odločitvi so pripomogle kar bogate lastne izkušnje, precej pa so doprinesle tudi besede pravljičnega bitja, v katerega marsikdo ne verjame in katerega z nekaj sreče srečaš tudi v gorah, seveda le takrat, kadar ono tako hoče. Takole pravijo: "Tur v kakršnemkoli vremenu nisem nikoli prakticiralo, ker se mi je vedno zdelo nesmiselno, ko pa je vendar očitno, da za dežjem posije sonce." Pa naj kdo reče, da nima prav ?!


Tri ture sem imel za bregom v doglednem času, sedaj imam še dve. Ravnal sem se v skladu z razmišljanji v uvodu in zadel žebljico na glavico. Tura je bila imenitna, vreme krasno in doživetja bogata. Brezskrben potep. Da bom pri ostalih dveh turah, ki si jih želim kaj kmalu, ravnal enako, se razume samo po sebi, kot se razume, da bom ravnal enako tudi za tema dvema.


Ko sva pripotovala na sedlo Chianzutan ni bilo nikjer nikogar, videti je bilo, da je gostilna še zaprta, jutro pa je bilo sončno in prijetno hladno.




Z veseljem sva stopila na pot CAI 811, ki naju je povedla na opuščeno smučišče in po njem proti vrhu. Zaradi jutranje rose sva bila kmalu mokra, jaz do kolen in princeska do seskov, a nama je bilo to malo mar. Židane volje sva hitela v breg in ko je markirana pot zavila levo v gozd, nadaljevala ob desnem robu smučišča po skromni stezici.





Smer so nama kazali bolli rossi in ometti di pietra, rdeča znamenja na deblih in skalovju, sem ter tja tudi kak možic. Nad smučiščem sva stopila v gozd, kjer je pot postala blatna, višje pa sva morala tudi preko nekaj snežišč, kjer pa je bil sneg lepo uležan in se nama ni udiralo pod nogami. 









Hitreje, kot sem mislil, sva zmogla do sedelca pod vršnim pobočjem, zato sem misel na krajši počitek tekom vzpona opustil. Prijetnejše je posedati na vrhu, ko je pehanje v breg že za teboj in samo še uživaš v razgledovanju po okoliških gorah, vmes pa kaj dobrega prigrizneš. Zna biti, da so me prav misli na uživanje vrh hriba toliko zamotile, tudi zmotile, da sem zgrešil slabo vidno stezico, ki je zavila levo in šel desno, kjer sva po nesramno strmih travah zmogla na vršni greben.  Tam sem videl, da stezica onstran grebena ni kaj dosti položnejša, a sva kasneje vseeno raje sestopila po njej. Do prvega vrha, kjer je manjši križ, ni bilo daleč in ko sva sestopila z njega, sva imela do drugega, z večjim križem na temenu, samo še nekaj korakov.









Sedla sva na mehke trave in dolgo časa uživala v početju niča. Krasni so taki trenutki odklopa, ko ti uspe odmisliti vse in uživaš izključno tisti trenutek v tistem trenutku. Ko je bilo poskrbljeno za duševno plat, sva poskrbela še za fizično s prigrizkom in pijačo, potem pa je princeska zadremala. Pustil sem ji, da odsanja svoje sanje, jaz pa sem se buden izgubil v svojih. Med najinim bivanjem vrh hriba so se nad gorami pričeli zbirati oblaki, več njih, temnejših, nad Julijci, redkejši, beli, pa bližje nama in nad Karnijci. Ker so napovedi popoldan obetale morebitne padavine, sva se po dobre pol ure vrh hriba odpravila navzdol.











S strmim vršnim pobočjem sva opravila lažje kot s tistim nižje, saj nama je v gozdu po blatu tako drselo, da sva se slabe pol sestopa bolj drsala, kot hodila. Ko sva se vrnila na sedlo Chianzutan, je bila terasa gostilne polna motoristov in parkirišče motorjev. Podobno kot drugi gorski prelazi je tudi ta priljubljen med motoristi, zato je temu primeren tudi hrup motorjev od jutra do večera. 













Nič manj židane volje kot zjutraj sva odpotovala domov. Bližje našim krajem sva bila, bolj so bile okoliške gore zavite v oblake, že blizu doma pa je bilo tudi v dolini že precej temno. Ko sem doma stopil izpod prhe, se je zunaj razbesnela nevihta in ko je zunaj neusmiljeno lilo, sva s princesko že ždela na kavču, prijetno utrujena po krasnem potepu.

=> fotografije Monte Piombada

torek, 08. maj 2018

Na Žlebeh - Prestreljenik - turni smuk

Veliki traven, nedelja 6.5.2018

Začela sva Na Žlebeh, jaz že tretjič v zadnjih osmih dneh. Če sem v torek in nedeljo na sneg stopil na prvem levem ovinku, sva to danes storila na drugem desnem.


Pomrznjen sneg na smučišču je bil prijeten za peš hojo, vsaj videti je bilo tako, na smučeh pa mi je zaradi opešanih psov sem ter tja spodrsavalo, a ne dovolj, da bi potreboval srenače. Ko sva stopila iz sence na sonce sva si privoščila krajši počitek za klepet in razglede, nedolgo zatem pa že stala pri koči. Kavica nama je padla v sneg, saj so bila polkna zaprta, kar je pomenilo, da je Gilberti chiuso. Kaj dosti se nisva sekirala, stopila sva do bližnje zgornje postaje gondole in se razgledala. Njena ideja o vzponu na Prestreljenik se mi je zdela vabljiva, toliko bolj, ker sem videl, da sedežnica s Prevale pod Prestreljenik obratuje. Razmislek je bil kratek in že sva smučala v konto pod Prevalo, kjer sva spet stopila v breg.





Prevala ni bila tako daleč, kot se je dalo slutiti na prvi in drugi pogled, tam sva na kratko počila, potem pa sedla na sedežnico in se odpeljala navzgor. Pri hišici zgornje postaje sedežnice sva pustila smuči, da jih ne bi pomotoma kdo odpeljal v dolino, in se odpravila na Prestreljenik. Po strmem pobočju sva sledila starim stopinjam, dokler niso izginile, nato gazila po južnem snegu, kjer se je vsake toliko globlje udrlo in zatem sledila kopni poti prek trav in skalovja pod vrh,  kjer sva prek zadnjih snežnih zaplat zmogla do mejnega kamna na vrhu. Po krajšem počitku in razgledovanju sva pričela s sestopom, vedoč, da pot navzdol ne bo nič manj zahtevna. Če sva gor grede pod vrhom morala poiskati optimalno linijo, kjer se nama je sneg manj podiral pod nogami, sva dol grede samo sledila svojim stopinjam in nižje travnati polici, ki naju je pripeljala nazaj na sneg. Še malce dričanja in že sva bila pri smučeh.





Na kratko sva poklepetala z žičničarjem, potem pa odsmučala nazaj na laško stran. Tako kot v torek je bila smuka do Prevale previdna, saj je bil sneg močno ojužen, potem pa je bila snežna podlaga vse boljša in po smučišču pod Gilbertijem ponekod celo trda. Smuči sva snela tam, kjer sva jih zjutraj nadela, pravzaprav sem jih, in se ne dosti kasneje že preoblačila v poletna oblačila, spodaj Na Žlebeh. V bližnji planinski koči so poskrbeli za najino žejo, potem pa sva se zapeljala do Rabeljskega jezera, kjer sva pri vojaškem spomeniku poiskala neoznačeno stezico, ki vodi v smeri Vette Scabre in bližnji Cimi delle Cenge. 

=> fotografije Na Žlebeh - Prestreljenik - turni smuk

Že dolgo ne tako krasnega dne, v tako prijetni družbi !

sobota, 05. maj 2018

Kucelj na Čavnu

Veliki traven, četrtek 3.5.2018

Prilagodil sem se vremenskim obetom in ostal doma. Vremenski obeti so bili pač takšni, da se nisem odločil ne za turno smuko v Avstriji, ne za peš potep po karnijskih vrheh.


Ko sem v Predmeji stopil iz avta, mi je zažvižgalo okoli ušes. S princesko sva jo jadrno ucvrla v zavetje gozda, velik pes pa jo je jadrno ucvrl za nama, ko je uzrl princesko. Ker je velikosti navkljub deloval dobrodušno, sva ga počakala in ko sta se s princeso pozdravila, začela s potjo. Po prekrasnem bukovem gozdu sva kmalu zmogla prvo strmino in pri smerokazu, ki je opozarjal na naravno okno in most, stopila nekaj korakov s poti in si oboje ogledala. Nekaj višje sva stopila na cesto, kjer je bilo ob strani še nekaj snega, in po njej kmalu zmogla do planinske koče.





Tam je spet pričelo močneje pihati. Smerokaz nama je pokazal kam in kmalu sva začela s sestopom, ki je bil k sreči blag in kratek, potem pa na čistini prvič uzrla najin hrib. Ker ni bil ne daleč, ne visoko, sva kar verjela smerokazu, ki je obetal nadaljnje pol ure hoje. Pot se je kmalu izgubila v gozdu med podrtimi smrekami, zato sva šla tam tudi malo za nosom, ko pa sva prišla iz gozda je bil hrib že tik pred oziroma nad nama. Burja nama je spet pričela žvižgati okoli ušes, zato sva zadnjih nekaj metrov do vrha in krajše razgledovanje na njem opravila kar se da hitro, potem pa sestopila v zavetje, kjer sva si vzela čas in si privezala dušo ter spočila noge.





Na mehkih travah pod borovcem je bilo tako prijetno, da bi človek kar zadremal. Ko sem v daljavi uzrl morje, sem se spomnil, da so mu namerili devetnajst stopinj. Princeski sem namignil, da se zna zgoditi, da kmalu zaplavava in po njenem pogledu sodeč, me je razumela. 


Do izhodišča sva se vrnila po isti poti, od tam v Ajdovščino pa po drugi cesti, tako da sva spoznala še okolico in se bova prihodnjič lažje znašla v teh krajih. 




Morda s princesko kmalu ubereva Anino pot, po potepu pa se v dolini  ustaviva pri Marjeti na kavi ☕ 

=> fotografije Kucelj na Čavnu